Ko smo pred mesecem izvedeli, da bosta UTVV in reševalna akcija CZ izvedena v istem vikendu smo seveda Benkotu takoj prigovarjali, da kaj da se gre, ampak nas je hitro potolažil, da je to samo formalnost in, da bo hitro fraj in da ne se preveč sekirat, ker je prepričan, da bomo zmogli. Da bomo pa v nedeljo lahko malce več pospali.
Tako smo bili ta vikend močno aktivni. V Vipavski dolini je bil vikend ultra oz. zeelo dooolgega teka. Tradicionalno smo jamarji držali oskrbovalno točko pri Koči pod Golaki. Teoretično je tam manj dela kot na poznejših točkah, tekači so še sveži in se na oskrbovalni točki ne prenažirajo, ker se jim mudi naprej in nam tako ni potrebno dodatno pripravljati hrane in fotrati jih. Problem je sicer v tem, da so na začetku še vsi relativno skupaj in ko pridejo izpod Golaka, bi vsi naenkrat radi pili in dotankali bidone. In ni jim do kakšne zajebancije sploh ni, ker vsi mislijo na cilj v Vipavi. Kakorkoli. Narezali in razporedili smo jedačo, zadegali župco na plin, dali gret nutelo na šparget v koči. Prijazna oskrbnika koče sta nam skuhala kavo.
Prišli so GRSjevci z velikimi rukzaki, za njimi pa še trije na belih biciklih, ki so v hrib neverjetno hitro poganjali, pedala pa komaj premikali. Smo kar zijali v tista kolesa. Grsjevci na električnih kolesih. Edi je kar oživel. Stvar se mu je zdela tako imenitna, da je zahteval, da ga slikamo na kolesu, da bo sliko tatu pokazal in dodal, da je prepričan, da tudi jamarska reševalna potrebuje take vrste mobilnost. Saj je Rehar tudi visoko v jamarski hierarhiji smo se spomnili in ga takoj začeli masirat, pa je začel nekaj mutiti, da tega pa res ne rabimo in se taktično umaknil nekam za kočo.
Osebje na točki je, lahko bi se reklo, že profesionalno zverzirano. Seveda so po nenapisanem zakonu glavni Gorjani. Tu ni debate. Pri vodstvu tekme imajo določene veze in poznanstva, ker je glavni šef UTVV njihov zemo. Zunanji opazovalec bi hitro dognal, da smo bolj ali manj razdeljeni v štiri skupine: tekačem smo stregli jaz, Blaško in Žan. Za stike z javnostjo oz. ogovarjanje v domačem in tujih jezikih je samoiniciativno skrbel sam Elprezidente. V vlogo se je tako vživel, da je par tekačic in tekačev kar malce postrani pogledalo, ker so mislili, da jih model pravzaprav zajebava. Maffi, Nejc, Jernej, Matej s sinom Mihom in Mito so bili logisti in so vskočili tam kjer je bilo potrebno. Za razbijanje škatel, oziroma bolj strokovno, za ropotanje s praznimi pločevinkami z nekaj kamni in rogoviljenje z zvonci in piščalkami so vnemo in talent najbolj izkazali Rehar, Anita in Edi. V film so tako padli, da smo jih pošiljali kar gor v gozd, da bodo tam tekačem bolj koristni, ker se bodo lahko v megli orientirali po zvoku in tako opravičili svoje teženje in mi bi posledično tudi imeli malce miru. Pa niso hoteli nič slišati o tem, ker da oni samo navijajo.
Med tekom na 170 in 100 je bila časovna luknja in razposajeni Remškar je dobil preblisk. Zakaj, da ne bi šli v eno lukno na Stanišču. Takoj je začel novačiti. Da bo super, kratka akcija z resnim globinskim potencialom, da je pri cesti in da ni lepo, da ne izkoristimo take lepe priložnosti, če smo že tu. Seveda ga nismo šmirklali, le Nejc je bil za.
Medtem smo mi štrikce na protidežnem platnu malce zategnili in gledali v temo in proti gor, če so kje že kakšni oblaki in, bognedaj, veter. Tik pred prihodom stotašev sta prišla nazaj tudi zagreta jamarja. Da gre, sta poročala in da je prepih in da so sigurno dvorane naprej, ker da sta videla belega netopirja kako je švrknil iz luknje in oh in sploh. Sicer je Nejc v svoji previdnosti takoj dodal, da ga on ni videl, čeprav je Božo trdil, da ga on pa je in o tem ni debate. Smo se spogledovali in hahljali češ, poglej ga tega Božota, da nista z Nejcem kakšen hram tam za Predmejo raziskovala, ker danes ga pa še posebno pihne. Ok, naj bo. Sedaj imamo jamo albino netopirja.
Začela je prihajati druga skupina tekačev. In potem še sam Elkomandante, Igor, tokrat v vlogi šefa občinske civilne zaščite s televizijsko ekipo. Prepričan sem, da če bi na takšen način prišel v npr. šolo, da bi marsikakšen mulc rekel, evo mama in tata, tak čem bit, ko bom velik.
Ponoči je kar scalo. Bi nas moralo skrbeti, da se v ogromnem platnu, ki smo ga imeli za streho ne nabere preveč vode, da nam vsa stvar ne kolapsne, a je lastnik platna poskrbel tudi za to. Stvar nad našimi glavami je imela ogromno lukenj in voda je pridno odtekala tako, da panike ni bilo nobene. Božo je zatrjeval, da mu sploh ni jasno od kje toliko lukenj. Ob šestih zjutraj, ko je bil zadnji tekač mimo, smo začeli pospravljat. Spet nam je prijazni oskrbnik v koči skuhal kavo.
Matej, Nejc in Blaško so se odločili za kočeto, ostali smo šli na vajo pod Čaven. Pridružila sta se še Juh in Toni in prekaljeni tolminski borec Fratnik (ki je takrat še mislil, da je iz Tolmina prišel na težko jamarsko vajo, dejansko pa samo tri ure čepet v en brezvezen jašek). Gianni Pozzo, simpatičen možakar iz Spilimberga je bil glavni ocenjevalec vodičev iskalnih psov. Nam je poveljeval Rehar. Juh, profesor italijanščine je postal uradni prevajalec. In je steklo. Point vaje je bil v tem, da je oseba padla v vodnjak in da jo morajo vodniki s pomočjo psov najti, oskrbeti in poklicati pomoč. Da bo bolj zanimivo, če z osebami zapolnimo dva vodnjaka in eno pošljemo še gor v grmovje, je zatrjeval Gianni. Priznam, meni, po neprespani noči ni nič dišalo it čepet v vodnjak in čakat, da me pes odreši navkljub temu, da je Rehar zatrjeval, da bomo rešeni kot bi mignil. Bi raje delal vrvni manever, sem rekel. In se je javil Božo, da bo šel kar on v prvi vodnjak, da bo poskusil spodaj na plohu malce zaspati, da je kar zdelan. Maffi in Fratnik sta se skupaj javila za drugega. Jernej pa gor v grmovje. Mu je Gianni naročil, da mora takrat, ko ga vodnik s psom dobi rečt, da je sicer nepoškodovan ampak molto stanco. Smo ga hitro prekrstili v Stankota in mu zaradi tega ni bilo najbolj prav, he he.
S plavim, ogromnim džipom je na oglede ponovno prišel naš Elkomandante. Tokrat s svojim namestnikom in gospo predsednico kinologov. In sendviči. Da jih je premalo, smo protestirali takoj, ko smo jih prešteli. Je obljubil, da bo sendviče čimprej dostavil, mi pa da ga ne bomo zatožili onim v vodnjakih, ki bi brez naše intervencije ostali brez pape.
Nase smo vrgli jamarsko opremo, ko je naš Rehar dobil preblisk, da to ni prav in da smo s tem sigurno degradirali vajo. Da bodo zdaj itak videli, da smo jamarji in bodo takoj iskali v vodnjakih. Mi smo rekli samo »ups«. Teorija je takoj padla v vodo. Fratnika in Maffija ni dobila nobena od štirih skupin. Reveža nista smela niti čika prižgat, niti sendviča jest (itak ga nista dobila, glej zgoraj). Tri ure čepita na podestu v jašku in noben jih ne šmirgla, niti pes jih ne povoha, smo si govorili in se hahljali in jedli sendviče par metrov oddaljeni od označevalnega traku poligona, ko je Rehar dobil drugi preblisk. Da naši sendviči oz. salama lahko zmotijo pse in da lahko zaradi tega dejstva pokvarimo vajo in da moramo takoj par metrov nazaj za označevalni trak. Dej Rehar, ne bluzi, smo govorili,a pri traku pa psi ne bodo nič vohali in se zaskrbljeno spraševali, pa kaj je temu Reharju danes.
Čakali smo in bili vedno bolj v dvomu ali bomo danes sploh reševali, ko je pes iz tretje skupine končno zavohal Božota in tako smo lahko tudi mi in rešilec stopili v akcijo.
Maffi in Fratnik sta izstopila sama. Res smo bili prijetno presenečeni, kako so se jima ojačale prijateljske vezi navkljub dejstvu, da jih niti pes ni poscal, če se malce po domače izrazimo. Dokaz je v slikovnem gradivu.
In dve skupini sta baje dobili Jerneja tudi tam zgoraj v grmovju.
Dosti nakladanja. Slika pove več kot tisoč besed, slike pa še več.
Fotografije reševalne vaje je posnel TIM ERJAVEC, foto profi in nam jih prijazno dovolil objaviti. Da se ve.
Na oskrbovalni točki pri Koči pod Golaki bili: Jernej, Božo, Matej, Miha, Blaško, Nejc, Maffi, Mito, Žan, Edi, Matjaž, Anita. Aja, in Igorja lahko tudi štejemo.
Na reševalni vaji bili: Jernej, Božo, Maffi, Edi, Matjaž, Anita, Juh, Toni, Fratnik. Aja, in še Igor
Zapisnikar: Matjaž Pintar