Labodnica 26.2.2023 in Emilov najgloblji spust

V nedeljo, 26.2.2023 smo se Pintarji odzvali povabilu Claudiota, da se pridružimo Novomeščanskim jamarjem pri ogledu jame Labodnica (Grotta di Trebiciano), ob slovensko – italijanski meji. Tokrat smo se ure zares držali, celo pred ostalimi se nam je uspelo tam pojavili (naj omenim, da so Novomeščani morali le kakšen km več prevoziti in se snežnim zaplatam izogniti 🙂

Pričakal nas je Ludvik Husu in Claudio, ki sta nam povedala nekaj zanimivosti o jami ter nas pospremila do vhoda. Jama je bila odkrita leta 1841, leži na 341 m nadmorske višine. V preteklosti so tu želeli urediti vodovod za Trst, a je projekt propadel.

Vhod v jamo je v zidani hišici. Najprej so se v globino podali člani JKNM, zatem pa še mi trije. Ludvik in Claudio sta se odpravila iskat nove pihalnike (kljub ledenemu mrazu) – pravita, da je veter ta pravi. Jama se začne na lestvici, nadaljuje po lestvici, kmalu majcena dvoranica, potem pa zopet z lestvice na lestvico in z lestvice na lestvico … Zgleda res neskončno…

Ampak Emilu je šlo odlično (čeprav je imel prevelike škornje, rokavice in varovalno žico na ne-njegovi strani). Končno smo prišli v ogromno dvorano, nasuto z mivko in balvani. Kot na plaži. Z Emilom sva se podala po označeni potki do vode – reke Reke, ki leži na 12m nadmorske višine. To je Emilov osebni globinski rekord (-329 m). Nazaj gor je šlo veliko lažje in hitreje. Res zanimiva izkušnja.

Claudio, še enkrat hvala!

Poročilo pripravila: Anita Pintar

Škamperletova jama 7.1.2023

SAM NAJ KDO REČE, DA JE TA JAMA OZKA
kej, če je Juh “pršu” skozi lahko vsakdo! Ma je treba priznat, da se je moral fejst potruditi in da mu je jamarska pomoč “od spodaj” s strani Matjaža več kot prav prišla.
Zbor je bil ob 9:45, pred gasilskim domom v Sežani (Juh je bil točen). Ob 10 in še nekaj so prišli Pintaji, ob 10 in še nekaj več je pršla Zdenka, Blaž je malo zamujal. Ob 10:30 (morda tudi kako minuto prej) je skupinica dobre volje krenila proti jami. Med oblačenjem je Zdenka pogruntala, da mora skočit domov, a se je še pred koncem opremljanja jame vrnila. Opremljanje je suvereno opravil Matjaž.
Med 11:00 in 11:30 se je začel spust v jamo. Pohvaliti je treba “the Pintarse”, vidi se, da je varnost pri njih vedno na prvem mestu. Anita je ves čas spusta skrbno bdela nad Blažem, Matjaž pa je tudi Juha, tko od daleč spremljal, da ne bi kakih napak pri prepenjanju naredil (nekih pripomb ni bilo). Med čakanjem na Blaža in Anito so se Matjaž, Zdenka in Juh odpravili na “en turistični” ogled S/Z dela Jame.
Ob povratku so izvedli rotacijo ogleda z Blažem in Anito, nakar se je krenilo še v J/V del jame. Descender na popkovino in skozi ožino, gravitacija opravi svoje in kot bi mignil so prvi trije člani že bili na dnu brezna, kjer so  počakali še na ostala dva. Ob pozornem spremljanju jamske prometne signalizacije so vsi skupaj prišli do prve prečnice, eni so jo premagali “peš” drugi po drugem “štriku” z žimarjenjem. Ker je bila ura relativno pozna (15:30cca), Juhu pa je začelo zmanjkovati “baterije na lučki” sta se Pintar in Juh pred zadnjo prečnico odpravila nazaj proti površju.
Odločitev se je izkazala za pravilno saj se je slednji skozi “ožino” navzgor malo zataknil, ker je ubral ne preveč posrečeno spodnjo “špuro” in je trajalo nekaj časa, da se je “spajsal” skozi (če se mu ne bila v ožini nožna zanka izpela s škornja, bi s tem jamskim detajlom verjetno opravil precej hitreje in manj napora, tko pa je verjetno samo v ožini porabil kakih 3000 kalorij). Ko je bil ožinski zamašek odpravljen, so se postopoma ven “spajsali” še ostali.
Po nekaj minutnem postanku v veliki dvorani se je Zdenka odpravila prva ven, Juh pa je začel s “tistimi 25m vzpona” (25m od predzadnjega pritrdišča, da ne bo pomote). Pajs skoz ožino je terjal svoj davek, med žimarjenjem in prepenjanjem Juh po hitrosti ni ravno “blestel”, tudi neprenehno izpenjanje “pantina” in nožne zanke nista botrovala njegovemu hitrejšemu napredovanju in nekemu osebnemu zadovoljstvu. No, kljub preglavicam jih je take klatil, da je Zdenko od smeha večkrat skoraj iz krola izpelo.
Kakorkoli, skupina je ven iz jame srečno in varno pricapljala med 18:00 in 18:30 cca.
Cilji odprave:
1.nabiranje jamarske kilometrine in jamarske kondicije
2.obnova jamarskih veščin
3.praktični del priprave na izpit za jamarskega inštruktorja (Matjaž, Anita)
4.raziskovanje novih delov jame
5.potencialno treniranje jamarskega reševanja
Prvi trije cilji so bili sicer s kar nekaj truda in potrpežljivosti doseženi 100%, raziskovanju novi delov jame se bo dalo priliko ob kaki drugi priložnosti, petemu cilju se bomo raje uspešno izogibali še naprej.
Pod črto, konec dober vse dobro. Jama lepa in široka (ima pa en zanimiv detajl), družba vrhunska, volja prešerna bolj ali manj ves čas (Zdenka je rekla, da boljšega rojstnega dneva že dolgo ni imela).
Juh je prišel do spoznanja, da je ta dan v jami verjetno skuril kakih 5000+ kalorij in da brez elastike na škornju za nožno zanko ne gre več v jamo. Vse modifikacije “Superavantija” pa so se izkazale za zlata vredne, v bistvu se komot lahko začne razmišljati o patentu za nov jamarski pas, prvi prototip bo izdelal JOKL za  A-teste se bo vprašalo Stauta…
Akcijo se je zaključilo ob kalamarih in drugih dobrotah v skrivnostno skritem lokalu na koncu Sežane.
Jamarili so: Zdenka Žitko, Blaž Miklavič, Matjaž & Anita Pintar in Matej Juh
Poročilo pripravil Matt (Matej Juh)

Tabor na Nanosu 2022

Tabor je potekal od 7.do 9. oktobra. Bazo smo imeli pri lovski koči na Farmancah pri Podkraju.

Petek: Ekipa Božo, Jokl, Pek, Živc in Pintar M. so širili ožino na dnu globoke vrtače JZ od Suhega vrha na Nanosu (1313 mnv.).  Kasneje so se jim pridružili še Maffi, Nejc, Mito, Jan in Jernej B.  Niso prišli skozi. Sledil je povratek v bazo in druženje….

Sobota: Ekipa Jokl, Pek, Živc, Edi, Blaž in Pintarji so nadaljevali z širjenjem in raziskavami v prej omenjeni vrtači. Zadeva se konča na globini 22m v neprehodni ožini.

Medtem je Emil našel vhod v novo brezno. Ozek vhod so odkopali, v brezno se je spustil le Jokl. 47m vertikala se imenuje Luknja pod Suhim vrhom.

Ekipa Mito, Jan, Jernej, Toni, Juh, Izabela, Katarina  se je namenila kopat perspektiven dihalnik v bližini  Miturškaje.  Manjši spodmol , zasut z velikimi skalami, je od vhoda oddaljen okoli 100 metrov. Z verižnim škripcem jim je uspelo umakniti največje skale in se spustiti okoli 2m v globino. Žal se neprehoden podor nadaljuje… Med malico v obliki hrenovk in klobas pečenih na palici nad ognjem so se jim pridružili še Bojan  ter Nejc z otroki. Po krajšem počitku so se Mito. Jan, Jernej, Toni, Juh in Bojan odpravili proti novemu delovišču- Breznu pod gnezdom( 692 mnv. -dno Črnjavske doline)

Zaradi težav z vrtalnikom so se vrnili v bazo, se malo okrepčali in z delujočim hiltijem odšli nazaj širit ožino. (Ekipa: Mito, Toni, Juh in Bojan)  Relativno hitro so se prebili v poševni rov, ki se prevesi v brezno. Samo brezno je nekoliko zvonaste oblike, globoko 14m , stene so »narejene« iz izrazito in slikovito spodjedenih lezik, poličk, rogljev in nožev, na katerih je naloženih kar nekaj kamnov. Ker je spust potekal v čist vertikali, so očistili le najnujneše. Stene se na nekaterih mestih zasigane z stari sigo, na drugih pa čiste; sprane. Dno je ovalne oblike (5x3m), pokrito z manjšimi skalami in gruščem, v JZ delu je ozka- 10 cm ožina brez prepiha, po vrh vsega nad njo visi velika luska… Mito se je vrnil na površje.   Sledila sta Bojan in Toni. (Zaradi nevarnosti padajočega kamenja so si  brezno ogledovali posamično. Juh se je odločil, da ne gre v jamo.) Skupna globina je 20m.

Ekipa Božo in Maffi sta se odpravila v Miturškajo. Splezala  okna v Oknu na Juh, kjer se zadeva zaključi. Rov sva izmerila.  Širila ožino na dnu Mišjega leta, ki sta jo poimenovala Pain in the ass. Splezala do okna nad vhodom v Južni rov. Rov se poševno dvigne skoraj do površja kjer se konča v podoru.

Sledilo je večerno druženje z pijačo, jedačo, glasbo……

Nedelja: Po jutranjih ritualih in čiščenju baze so se nekateri odpravili domov, na teren so pa odšle dve ekipi.

Ekipa Toni, Maffi in Božo so šli raziskat nov vhod, ki ga je našel Mito. Vhod se nahaja v bližini Miturškaje. Lep spodmol se po 10 m prevesi v vertikalo globine 21 m. Premer dna je okrog 7x 5 m. Iz dna vodita dva slepa rovčka. V dnu je ožina kjer je možno nadaljevanje tu je rahel prepih in karfiolce. Stene dna so precej spraskane. V brezno je očitno padel medvedek. Padec je preživel in potem splezal še precej visoko do police. Okostje smo našli v slepem rovu. Na dnu je še drugo okostje, a ta nesrečna žvalca ni preživela padca.

Pintarji so odšli izmerit in razopremiti Jamo pod Nanoško cesto, katero se je delalo že na lanskem taboru.

Sodelujoči: Božo, Mojca, Maffi, Mito, Jan, Jernej B., Pintarji, Jokl, Pek, Živc, Toni, Juh, Izabela, Katarina, Nejc +otroka, Blaško ,Edi, Žgavc, Bojan, Blaž + otroci, Bruno (prišel le prebiti gumo – v bistvu se nismo niti videli, smo bili na terenu:))

Zaključna misel: Lepo, toplo vreme, delno postorjeno delo, dobra družba, pijača in jedača,  so poskrbeli, da je bil tradicionalno zadimljen tabor uspešen.

 

Gre, Gre….

V petek zvečer je bilo na Kaninu suho in toplo jesensko vreme.V kratkih rokavih smo opravili nočni pohod do Vstale Primorske. V spodmolu smo postavili jamarski bivak in ob 1h že uživali v blagodejni masaži kamnov pod armafleksom.
Po celostni vzpostavitvi harmonije z energetskimi točkami apnenca nam je zjutraj izpuhtela vsa volja za rano bujenje. V jamo smo se odpravili ob 9h.
Read More

Vstala Primorska, 4.10.2022

Včeraj sva bila z Reharjem v Vstali. Z jutranjo žičnico gor. Okrog 10.40
šla v jamo.

Malo preopremila ta velik šaht, ki ima zdaj ime Kamenčiči. Nadaljevala
sva v malem breznu 10 m, kjer precej prši voda. Jama se nadaljuje z
prepšinim meandrom.  Ta ima eno ožino, ki bi jo bilo dobro malo
obdelati. Za ožino se odpre šaht kjer še bolj prši.
Read More

Vstala Primorska pada

Brezno smo našli konec oktobra 2014. V naslednjem letu smo v 13 akcijah razširili precej ozkih prehodov. Ko je že kazalo, zdaj pa bo jama zašibala, nas je na dnu 7 m globokega brezenca razočaral ozek in doooolg meander. Odmev iz mendra je obetal. Slišalo se je booookaaaa. Rehar  nad jamo ni obupal ter vsako leto organiziral nekaj akcij. Read More

Jamarski tabor Kanin 2022

Zaradi vremena smo s taborom začeli šele v nedeljo 31.8. Spravili robo do koče. Pospravili nekaj šare iz kleti in naredili super klopco na prisojni strani bajte. Prvotni načrti za akcijo v Huevos smo spremenili in se z večjo ekipo spustili v zoprni del Skalarja – Odisejo. Izmerili smo okrog 176 globinskih in 300 dolžinskih metrov, nato je bila baterija na telefonu prazna. V podorni dvorani našli famozno nadaljevanje, ki so ga leta 1997 videli a ne pregledali. Read More

Jamarski tabor na Kaninu 2022 – NAPOVEDNIK

Tudi letos bomo med 29.7 – 7.8.2022 na Kaninu.

Delovišča: Huevos (na dnu, na -600 in -400), Emil8, Vstala Primorska. Preopremljali in širili Skalarja do -500. Iskali nove vhode….Delo se bo našlo za vse jamarske in manj jamarske profile.

Za mehkužne bo spanje v Skalarju, za prave jamarje v bivaku.

Vem da mi tudi letos ne boste uspeli sporočiti kdo pride in kdaj? Ja zelo težko je naklikati par stavkov. No pa za trening pred tisočmetrco poslusiti potrenirati vsaj prstke.

Rabili bomo tudi šerpa ekipo za kamere in filmsko opremo. Študentke AGRFT so nas prosile za pomoč pri snemanu eksperimentalnega filma s feministično jamarsko tematiko.

Izkoristite zadnje leto delovanja kaninske kabinske žičnice, da boste lahko vnukom pripovedovali na kakšen način smo v starih časih potovali.

LP Bogomir Remškar (predsednik JDDR)

UTVV in AJDEX 2022 – aktivni vikend JDDR (6. in 7.5.2022)

Ko smo pred mesecem izvedeli, da bosta UTVV in reševalna akcija CZ izvedena v istem vikendu smo seveda Benkotu takoj prigovarjali, da kaj da se gre, ampak nas je hitro potolažil, da je to samo formalnost in, da bo hitro fraj in da ne se preveč sekirat, ker je prepričan, da bomo zmogli. Da bomo pa v nedeljo lahko malce več pospali.

Tako smo bili ta vikend močno aktivni. V Vipavski dolini je bil vikend ultra oz. zeelo dooolgega teka. Tradicionalno smo jamarji držali oskrbovalno točko pri Koči pod Golaki. Teoretično je tam manj dela kot na poznejših točkah, tekači so še sveži in se na oskrbovalni točki ne prenažirajo, ker se jim mudi naprej in nam tako ni potrebno dodatno pripravljati hrane in fotrati jih. Problem je sicer v tem, da so na začetku še vsi relativno skupaj in ko pridejo izpod Golaka, bi vsi naenkrat radi pili in dotankali bidone. In ni jim do kakšne zajebancije sploh ni, ker vsi mislijo na cilj v Vipavi. Kakorkoli. Narezali in razporedili smo jedačo, zadegali župco na plin, dali gret nutelo na šparget v koči. Prijazna oskrbnika koče sta nam skuhala kavo.

Prišli so GRSjevci z velikimi rukzaki, za njimi pa še trije na belih biciklih, ki so v hrib neverjetno hitro poganjali, pedala pa komaj premikali. Smo kar zijali v tista kolesa. Grsjevci na električnih kolesih. Edi je kar oživel. Stvar se mu je zdela tako imenitna, da je zahteval, da ga slikamo na kolesu, da bo sliko tatu pokazal in dodal, da je prepričan, da tudi jamarska reševalna potrebuje take vrste mobilnost. Saj je Rehar tudi visoko v jamarski hierarhiji smo se spomnili in ga takoj začeli masirat, pa je začel nekaj mutiti, da tega pa res ne rabimo in se taktično umaknil nekam za kočo.

Osebje na točki je, lahko bi se reklo, že profesionalno zverzirano. Seveda so po nenapisanem zakonu glavni Gorjani. Tu ni debate. Pri vodstvu tekme imajo določene veze in poznanstva, ker je glavni šef UTVV njihov zemo. Zunanji opazovalec bi hitro dognal, da smo bolj ali manj razdeljeni v štiri skupine: tekačem smo stregli jaz, Blaško in Žan. Za stike z javnostjo oz. ogovarjanje v domačem in tujih jezikih je samoiniciativno skrbel sam Elprezidente. V vlogo se je tako vživel, da je par tekačic in tekačev kar malce postrani pogledalo, ker so mislili, da jih model pravzaprav zajebava. Maffi, Nejc, Jernej, Matej s sinom Mihom in Mito so bili logisti in so vskočili tam kjer je bilo potrebno. Za razbijanje škatel, oziroma bolj strokovno, za ropotanje s praznimi pločevinkami z nekaj kamni in rogoviljenje z zvonci in piščalkami so vnemo in talent najbolj izkazali Rehar, Anita in Edi. V film so tako padli, da smo jih pošiljali kar gor v gozd, da bodo tam tekačem bolj koristni, ker se bodo lahko v megli orientirali po zvoku in tako opravičili svoje teženje in mi bi posledično tudi imeli malce miru. Pa niso hoteli nič slišati o tem, ker da oni samo navijajo.

Med tekom na 170 in 100 je bila časovna luknja in razposajeni Remškar je dobil preblisk. Zakaj, da ne bi šli v eno lukno na Stanišču. Takoj je začel novačiti. Da bo super, kratka akcija z resnim globinskim potencialom, da je pri cesti in da ni lepo, da ne izkoristimo take lepe priložnosti, če smo že tu. Seveda ga nismo šmirklali, le Nejc je bil za.

Medtem smo mi štrikce na protidežnem platnu malce zategnili in gledali v temo in proti gor, če so kje že kakšni oblaki in, bognedaj, veter. Tik pred prihodom stotašev sta prišla nazaj tudi zagreta jamarja. Da gre, sta poročala in da je prepih in da so sigurno dvorane naprej, ker da sta videla belega netopirja kako je švrknil iz luknje in oh in sploh. Sicer je Nejc v svoji previdnosti takoj dodal, da ga on ni videl, čeprav je Božo trdil, da ga on pa je in o tem ni debate. Smo se spogledovali in hahljali češ, poglej ga tega Božota, da nista z Nejcem kakšen hram tam za Predmejo raziskovala, ker danes ga pa še posebno pihne. Ok, naj bo. Sedaj imamo jamo albino netopirja.

Začela je prihajati druga skupina tekačev. In potem še sam Elkomandante, Igor, tokrat v vlogi šefa občinske civilne zaščite s televizijsko ekipo. Prepričan sem, da če bi na takšen način prišel v npr. šolo, da bi marsikakšen mulc rekel, evo mama in tata, tak čem bit, ko bom velik.

Ponoči je kar scalo. Bi nas moralo skrbeti, da se v ogromnem platnu, ki smo ga imeli za streho ne nabere preveč vode, da nam vsa stvar ne kolapsne, a je lastnik platna poskrbel tudi za to. Stvar nad našimi glavami je imela ogromno lukenj in voda je pridno odtekala tako, da panike ni bilo nobene. Božo je zatrjeval, da mu sploh ni jasno od kje toliko lukenj. Ob šestih zjutraj, ko je bil zadnji tekač mimo, smo začeli pospravljat. Spet nam je prijazni oskrbnik v koči skuhal kavo.

Matej, Nejc in Blaško so se odločili za kočeto, ostali smo šli na vajo pod Čaven. Pridružila sta se še Juh in Toni in prekaljeni tolminski borec Fratnik (ki je takrat še mislil, da je iz Tolmina prišel na težko jamarsko vajo, dejansko pa samo tri ure čepet v en brezvezen jašek). Gianni Pozzo, simpatičen možakar iz Spilimberga je bil glavni ocenjevalec vodičev iskalnih psov. Nam je poveljeval Rehar. Juh, profesor italijanščine je postal uradni prevajalec. In je steklo. Point vaje je bil v tem, da je oseba padla v vodnjak in da jo morajo vodniki s pomočjo psov najti, oskrbeti in poklicati pomoč. Da bo bolj zanimivo, če z osebami zapolnimo dva vodnjaka in eno pošljemo še gor v grmovje, je zatrjeval Gianni. Priznam, meni, po neprespani noči ni nič dišalo it čepet v vodnjak in čakat, da me pes odreši navkljub temu, da je Rehar zatrjeval, da bomo rešeni kot bi mignil. Bi raje delal vrvni manever, sem rekel. In se je javil Božo, da bo šel kar on v prvi vodnjak, da bo poskusil spodaj na plohu malce zaspati, da je kar zdelan. Maffi in Fratnik sta se skupaj javila za drugega. Jernej pa gor v grmovje. Mu je Gianni naročil, da mora takrat, ko ga vodnik s psom dobi rečt, da je sicer nepoškodovan ampak molto stanco. Smo ga hitro prekrstili v Stankota in mu zaradi tega ni bilo najbolj prav, he he.

S plavim, ogromnim džipom je na oglede ponovno prišel naš Elkomandante. Tokrat s svojim namestnikom in gospo predsednico kinologov. In sendviči. Da jih je premalo, smo protestirali takoj, ko smo jih prešteli. Je obljubil, da bo sendviče čimprej dostavil, mi pa da ga ne bomo zatožili onim v vodnjakih, ki bi brez naše intervencije ostali brez pape.

Nase smo vrgli jamarsko opremo, ko je naš Rehar dobil preblisk, da to ni prav in da smo s tem sigurno degradirali vajo. Da bodo zdaj itak videli, da smo jamarji in bodo takoj iskali v vodnjakih. Mi smo rekli samo »ups«. Teorija je takoj padla v vodo. Fratnika in Maffija ni dobila nobena od štirih skupin. Reveža nista smela niti čika prižgat, niti sendviča jest (itak ga nista dobila, glej zgoraj). Tri ure čepita na podestu v jašku in noben jih ne šmirgla, niti pes jih ne povoha, smo si govorili in se hahljali in jedli sendviče par metrov oddaljeni od označevalnega traku poligona, ko je Rehar dobil drugi preblisk. Da naši sendviči oz. salama lahko zmotijo pse in da lahko zaradi tega dejstva pokvarimo vajo in da moramo takoj par metrov nazaj za označevalni trak. Dej Rehar, ne bluzi, smo govorili,a pri traku pa psi ne bodo nič vohali in se zaskrbljeno spraševali, pa kaj je temu Reharju danes.

Čakali smo in bili vedno bolj v dvomu ali bomo danes sploh reševali, ko je pes iz tretje skupine končno zavohal Božota in tako smo lahko tudi mi in rešilec stopili v akcijo.

Maffi in Fratnik sta izstopila sama. Res smo bili prijetno presenečeni, kako so se jima ojačale prijateljske vezi navkljub dejstvu, da jih niti pes ni poscal, če se malce po domače izrazimo. Dokaz je v slikovnem gradivu.

In dve skupini sta baje dobili Jerneja tudi tam zgoraj v grmovju.

Dosti nakladanja. Slika pove več kot tisoč besed, slike pa še več.

Fotografije reševalne vaje je posnel TIM ERJAVEC, foto profi in nam jih prijazno dovolil objaviti. Da se ve.

Na oskrbovalni točki pri Koči pod Golaki bili: Jernej, Božo, Matej, Miha, Blaško, Nejc, Maffi, Mito, Žan, Edi, Matjaž, Anita. Aja, in Igorja lahko tudi štejemo.

Na reševalni vaji bili: Jernej, Božo, Maffi, Edi, Matjaž, Anita, Juh, Toni, Fratnik. Aja, in še Igor

Zapisnikar: Matjaž Pintar

Martinska jama, 19.3.2022 – poročilo Matjaž Pintar

Lahko bi rekli, da smo začeli dlakocepiti že na sestanku v petek, da kam bi šli z mularijo. Jama bi morala biti tja cca 50-70m globoka, lahko tudi več seveda, zadosti dolga, kičasta, po možnosti s kakšnim lepim jezercem, … In so začele padati ideje. Dosti njih. Na koncu smo se odločili za Martinsko jamo, ker  čeprav je zaklenjena, ima dva dodatna neopremljena vhoda in še natančne koordinate smo dobili za enega od njih. Vsaj mislili smo tako.

Dogovorili smo se za deveto zjutraj, ob osmih zjutraj podaljšali na deseto, dejansko pa na ciljnem parkirišču parkirali ob enajstih. Smo šli pač po stari cesti.

In potem je steklo. Zaklenjeno lukno smo hitro dobili. In takoj začeli iskat ‘tadrugi’ vhod. Maffi se sicer ni strinjal, da bi bil nekje ’20 metrov severno’ in je šel iskat njegovo varianto, ker on da je tu že bil. Jaz pa kar nisem mogel nehati begati po grmovju, z enim očesom na Locus map z drugim pa skenirat tla. Kar nisem mogel verjet, da mi Locus kaže, da stojim na luknji, vidim jo pa ne. Že sem začel verjeti, da je kakšen serator navlekel kakšen kamen čez vhod. Spet sem preverjal koordinate v smsu s tistimi v Locusu. Nič, isto. In ura je tekla. Čez eno uro smo, sicer malce manj gajstno ampak še vedno iskali tisto brezence in seveda kdaj pa kdaj, priznam, tudi zakleli. Ampak ni pomagalo. In Maffija kar ni hotelo bit nazaj. A zdej bomo še njega iskali? Sem se že vdal in hitel Bojanu razlagati da naj za jamarijo danes ne skrbi. Da se bomo, če pač ne bo drugega, zbasali v tisto čurko, ki smo jo opazili v eni vrtači, ko smo slišali lomastenje po grmovju. Maffi je sporočal, da je našel, ma da je cca 300m proč in da ni nemogoče, da jo bomo spet iskali, ker je krajina močno zaraščena. Ura je šla že proti dveh.

Maffi je takoj opremil. Da je zadnji štant sicer kar tečen, ker visiš na stropu in da bomo morali mulce dvignit, da se prepnejo, ampak verjame da bo šlo. In potem smo pičili. In je šlo brez problema. Prvi je prišponal na dno Erik. Potem še Emil. In takoj akcija tako, da ju je Maffi odpeljal najprej. Ni bilo druge.

Jama je res kičasta. Lepi prehodi, ogromne dvorane. Tudi jamske ‘literature’ se v njej najde kar nekaj. Naprimer, 35 letnico enega od obiskov jame smo falili za 0.015% (pet dni). Proti koncu smo našli še čudovita jezerca. Našemu Reharju jo pod nobenim pogojem ne priporočamo.

PS Ko smo prišli ven je Anita vprašala, če smo komu sporočili, da gremo v jamo. Itak, da cel JDDR ve kje smo, saj smo včeraj na sestanku brainstormali pred vsemi, da so nas imeli verjetno poln kufer , smo rekli.

Ko sva se drugi dan slišala z elprezidentejem me je takoj vprašal, če se tako hodi po jamah in da kje smo bili. Sem debelo pogledal. Oj majster, pa saj si ja slišal, da gremo v Martinsko jamo. Ja, je odvrnil, pa tudi da greste v Belo grižo in Miturškajo in Predjamo in še v deset drugih. A mislite da vas bomo iskali v vsaki luknji od Trnovskega gozda do Matarskega krasa?

Grega, Erik, Bojan, Anita, Emil, jaz