Na nič hudega sluteče nedeljsko jutro, smo se na pobudo predsednice DZRJ Kranj odločile obiskati perspektivno in nadvse zanimivo jamo Brezno pri Leški planini na oddaljeni Jelovici. Poudarek na oddaljeni, saj se iz Ajdovščine do Jelovice voziš celo večnost. Vmes moraš skoraj trikrat natankati gorivo, tako je dolga pot do tam…
No skratka, po poti smo se v avto nabasale Astrid, Lana in Erika, s sabo pa smo imele za 15 ljudi prtljage, za 3 tedne kampiranja. Ker človek nikoli ni preveč pripravljen pač. V Logatcu smo si zaželele še nekaj rogljičev in slanikov enakega okusa, zato smo zavile še do pekarne Ekremema oziroma Ekremissima, ali nekaj podobnega. Kupljeno smo pozobale do Jelovice (tako dolgo smo se vozile).
Na Jelovici pa milina – ptički, smreke, še gole bukve… cel pornič skratka. Brez kave se jamarjenja ne gremo, zato smo si jo najprej skuhale, spet prigriznile in se počasi odpravile do vhoda v jamo. Svež zrak Jelovice nas je prelevil v krohotajočo se žensko ekipo, ki je hitreje zbijala šale kot fikse. Čeprav moram priznati, da je bil naš čas zelo dober! Sicer pa smo se šle zabavati, preučevati speleogenezo in sedimente jame, in ne tekmovati. Brezna so bila lepo opremljena, čista in predvsem impozantna! Pred 30 m breznom smo skoraj zgazile edinega netopirja v Leški, ki se je odločil kampirati skoraj pod štantom – ta pa je korajžen! Zadnje brezno pa ti vzame dih, saj se po nekaj metrov žemarjenja ob steni odpre v ogromno dvorano, kjer ni videti ne dna, ne sten, ne stropa… sledi še 30 m bingljanja na totalno elastičnem štriku, ki kar s težavo sploščaten škripajoče drsi skozi desonder. Kljub mirnemu vzdušju v zadnjemu šahtu tega ni videti konca, in že se sprašujemo kako zaboga bomo prišle od tu ven. Katera me nese v prasici?
Seveda je sledila malica na ogromnem bloku podrtega stropa, s toplim čajem in krajšim počitkom. Za tem pa pregledovanje 20 m visokih kupov sedimentov, ki kar kličejo po dodatnih analizah. Kako? Od kje? Zakaj? Kdaj? Navdušenju ni bilo videti konca. Po pregledovanju glavnega rova jame smo se čisto resne odločile, da je čas za odhod. Erika je šla prva, kot srnica je zdrvela po štriku navzgor. Sicer pa kdo jo je zares videl v tej temi?
Relativno hitro smo odžemarile ven iz jame, vmes naredile fotošuting, se smejale blatu na Laninem nosu in skoraj ubile netopirja. Vseeno mislimo, da je preživel. Ni pa nujno. No, nasmejane in nadvse dobre volje smo prisopihale iz jame v skoraj poletno vročino, čemur je ponovno sledil fotošuting in dolgo pričakovano kuhanje parmezana s pašto! Ko smo se napojile in spočile smo raziskale še sosednje konte in se prijetno utrujene v poznih večernih urah vrnile domov.
Leška jama je čudovita šolska jama – predlagamo obisk!
Več pa – v fotoarhivu.
Astrid, Erika in Lana.
