Ob 7:40 smo se dobili na začetku Predmeje in se z Rokom odpeljali do jame.
Do delovišča smo bili dokaj hitro…meandri pod majo z biseri so se izkazali za precej ozke…ne štejem več kolikokrat sem Božotu verjel njegov slavni stavek “Maaaa…nitku wzku…v jami praktičnu nej ožin…”.
So bile! Še stopar, ki je v primerjavi z mano kot hermelin je na enem mestu rekel, tukaj ne more it naprej, je ozko ko prasi…
V zadnji šaht sej je prvi spustil Rok. Okna z pritrdišča ni videl, zato se je spustil do dna.
Brezno je precej krušljivo in nevarno.
Benko je šel nato za njim. Jaz sem ocenil da bo bolje da se ozkega prehoda iz meandra v šaht ne lotim in sem čakal na vrhu(sem se malo usral).
Prepih v meandru je bil ubitačen, vleklo je v jamo. Kaj kmalu me je zazeblo zato sem počasi odpujsal po meandru navzgor pod brezno aleks kjer sem odspal eno kitico.
Rok in Edi sta opremila do okna, ki pa se je žal izkazalo da pride nazaj v isti šaht.
Med opremljanjem je Roku ostala v rokah velika skala in odletela dol.
Zadnji šaht sta z Edijem razopremila in ven smo prinesli 100m vrvi.
Škoda, preporod se nam z vsemi štirimi upira in nas ne spusti naprej. Kljub temu glede na močan prepih ostajam optimist, nekje smo še nekaj spregledali…
Ven smo prišli malo pred dvejo ponoči.
Ponočevali Rok Stopar, Edi Benko in Jaz.
Matej Blaško
