Ženski obisk Brezna pri Leški planini na Jelovici, 14.4.2024

Na nič hudega sluteče nedeljsko jutro, smo se na pobudo predsednice DZRJ Kranj odločile obiskati perspektivno in nadvse zanimivo jamo Brezno pri Leški planini na oddaljeni Jelovici. Poudarek na oddaljeni, saj se iz Ajdovščine do Jelovice voziš celo večnost. Vmes moraš skoraj trikrat natankati gorivo, tako je dolga pot do tam…

No skratka, po poti smo se v avto nabasale Astrid, Lana in Erika, s sabo pa smo imele za 15 ljudi prtljage, za 3 tedne kampiranja. Ker človek nikoli ni preveč pripravljen pač. V Logatcu smo si zaželele še nekaj rogljičev in slanikov enakega okusa, zato smo zavile še do pekarne Ekremema oziroma Ekremissima, ali nekaj podobnega. Kupljeno smo pozobale do Jelovice (tako dolgo smo se vozile).

Na Jelovici pa milina – ptički, smreke, še gole bukve… cel pornič skratka. Brez kave se jamarjenja ne gremo, zato smo si jo najprej skuhale, spet prigriznile in se počasi odpravile do vhoda v jamo. Svež zrak Jelovice nas je prelevil v krohotajočo se žensko ekipo, ki je hitreje zbijala šale kot fikse. Čeprav moram priznati, da je bil naš čas zelo dober! Sicer pa smo se šle zabavati, preučevati speleogenezo in sedimente jame, in ne tekmovati. Brezna so bila lepo opremljena, čista in predvsem impozantna! Pred 30 m breznom smo skoraj zgazile edinega netopirja v Leški, ki se je odločil kampirati skoraj pod štantom – ta pa je korajžen! Zadnje brezno pa ti vzame dih, saj se po nekaj metrov žemarjenja ob steni odpre v ogromno dvorano, kjer ni videti ne dna, ne sten, ne stropa… sledi še 30 m bingljanja na totalno elastičnem štriku, ki kar s težavo sploščaten škripajoče drsi skozi desonder. Kljub mirnemu vzdušju v zadnjemu šahtu tega ni videti konca, in že se sprašujemo kako zaboga bomo prišle od tu ven. Katera me nese v prasici?

Seveda je sledila malica na ogromnem bloku podrtega stropa, s toplim čajem in krajšim počitkom. Za tem pa pregledovanje 20 m visokih kupov sedimentov, ki kar kličejo po dodatnih analizah. Kako? Od kje? Zakaj? Kdaj? Navdušenju ni bilo videti konca. Po pregledovanju glavnega rova jame smo se čisto resne odločile, da je čas za odhod. Erika je šla prva, kot srnica je zdrvela po štriku navzgor. Sicer pa kdo jo je zares videl v tej temi?

Relativno hitro smo odžemarile ven iz jame, vmes naredile fotošuting, se smejale blatu na Laninem nosu in skoraj ubile netopirja. Vseeno mislimo, da je preživel. Ni pa nujno. No, nasmejane in nadvse dobre volje smo prisopihale iz jame v skoraj poletno vročino, čemur je ponovno sledil fotošuting in dolgo pričakovano kuhanje parmezana s pašto! Ko smo se napojile in spočile smo raziskale še sosednje konte in se prijetno utrujene v poznih večernih urah vrnile domov.

Leška jama je čudovita šolska jama – predlagamo obisk!

Več pa – v fotoarhivu.

Astrid, Erika in Lana.

Delavnica prve pomoči, 23.2.2024

Ker se bližajo jamarski izpiti pa predvsem, ker nesreča nikoli ne počiva, smo v petek, 23.2.2024 na JDDR gostili Samota Milaniča, pridruženega člana ekipe in zdravstvenega delavca, ki nam je prikazal tehniko prve pomoči ter nas naučil, kako postopati ob jamarski nesreči.

Hvala Samo, da si si vzel čas in nas prišel pogledat v prostore JDDR.

Utrinke delavnice si lahko ogledate v priloženih fotografijah.

RD – DR žur 22.12.2023 – ko (še) jamarji obmolknejo

Člani Jamarskega društva Danilo Remškar Ajdovščina se ne družijo samo po jamah tako, kot se ne hvalijo samo z jamarskimi dosežki… Ob koncu leta 2023 so se dobili da proslavijo prav poseben dogodek, ki sliši na ime “JDDR” opsala, ne, ni prav…. na ime “RD-DR”, katerega so obeležili v petek, 22.12.2023 v svojih prostorih. Ker je društvo znano po svojih dobro stkanih prijateljskih vezeh, so povabili še ostale kolege iz jamarskih in malo manj jamarskih (t.j. družinskih) krogov.

Tako so praznovali rojstni dan El prezidenteja Božota, in uspešno zaključen doktorat tajnice Astrid.

Na posebnem predbožičnem dogodku ni manjkalo niti glasbe (hvala kitaristki Eriki) in okrasitve (na sliki lahko opazite prav posebej lepo okrašeno smrekico). Prijateljstvo smo popestrili še s posebno kolažno fotografijo spominov Božota in Reharja in z zapeto društveno himno, kjer smo peli v en glas “Za prijatelje, si je treba čs uzet, se poveselit in kdaj znat potrpet…”.

In res je tako. Ob koncu leta lahko rečem, da smo si veliko večkrat vzeli čas en za drugega, kot pa trpeli. In upamo, da bo tako tudi v naslednjem letu.

Hvala vsem simpatizerjem in ljubiteljem JDDR Ajdovščina, da ste zdržali z nami še to leto. Obljubimo, da se ne bomo spremenili.

Lepe praznike in srečno v novem letu,

Astrid Š., Božo & preostala JDDR ekipa

AJDEX 2023 – vaja Občine Ajdovščina (6.-8.10.2023)

Tudi letos je v organizaciji Občine Ajdovščina potekala vaja sil za zaščito, reševanje in pomoč z namenom, da se preveri vodenje, operativno delovanje in sodelovanje sil za zaščito, reševanje in pomoč pri tehničnem reševanju, pri čemer so sodelovale številne javne službe za zaščito, reševanje in pomoč Občine Ajdovščina. Dogodek pod imenom AJDEX 2023 je potekal med 6. in 8. oktobrom 2023 v Lokavcu nad Ajdovščino. Med vsemi dobrimi ljudmi, smo bili tudi člani ekipe JDDR Ajdovščina, ki smo predvsem s svojim jamarskim znanjem in tehniko sodelovali kot markerji (izgubljene osebe) za reševalne pse pri vodnjakih na plazu Slano blato. Skrivali smo se po luknjah (pozorno poglejte Tonija, ki srečno kuka iz vodnjaka), kot to počnemo običajno med vsemi ostalimi vikendi v letu. Ključna pri izvedbi vaje sta bila tudi naša jamarja Blaž Mlečnik (vodja GRC Ajdovščina), kateri je skrbel za tehnično reševanje ter Igor Benko (poveljnik CZ Ajdovščina) v vlogi vodje vaje. Z dobrim delom si vedno prislužimo tudi objavo v lokalnem časniku Latnik, na kar smo še posebej ponosni! Več na naslednji povezavi:

https://www.mojaobcina.si/e_izdaje/ajdovscina/Latnik_257_oktober_2023_MojaObcina_2..pdf

Igrajmo se za varnost (2.6.2023) in Žemarjenje na Kokrški most (3.6.2023)

V petek 2.6.2023 je društvo JDDR Ajdovščina sodelovalo na prireditvi Igrajmo se za varnost. Dogodek je otrokom predstavil različne enote sistema zaščite in reševanja, sodelovali so Jamarska reševalna služba, gasilci, gorski reševalci, policija, zdravstveni delavci s prvo pomočjo, in ostali.

Naša točka je bila tradicionalno najbolj oblegana. Zahvala gre vrhunsko delujoči žičnici na polento. Delovati je začela že ob 9h in je vlekla še ob 13.00, ko so ostale službe bile že na kosilu. OŠ Lokavec je izprosila voznika vatobusa da je počakal do fure zadnjega učenca.

Žičnico so poganjali Robert Rehar, Matjaž Pintar, Toni Košuta in v špar sistemu predsednik Božo. Igor Benko je poskrbel, da se žičnica ni pregrela.

V soboto 3.6.2023 sta Rehar in Blaž Mlečnik pod okriljem RC JRS Tolmin in v sodelovanju z GRC Ajdovščina pripravila prikaz reševanja zasutega s pomočjo blazin, klešč itd. Vaja je odprla veliko vprašanj in porodila mnogo idej. Udeležilo se je 15 reševalcev iz centrov Velenje, Kranj, Postojna, Sežana in Tolmin.

Istega dne sva se z Edijem Benkom udeležila tekme v žemarjenju na Kokrški most v Kranju. V ženski konkurenci je zmagala, skoraj naša, Jerica. Edi je zasedel odlično tretje mesto s časom 31 s za 34 m. Zmagal je Pokljukar, tretji na ajdovski tekmi. V kategoriji 50 plus sem zasedel nehvaležno 4 mesto. Čas sem z veseljem pozabil.

Tekmo je vrhunsko organiziral predsednik JD Karnium Kranj Vasja Zaman. Le kje se je tako dobro naučil presednikovanja?

Več o novičkah si lahko preberete tudi na slednjih straneh:

https://www.facebook.com/carnium

https://www.facebook.com/events/1286593255278312/

Zapisal: Bogomir Remškar (Božo)

Foto 2.6.2023: Andrej Kristan (Jokl)

Foto 3.6.2023: Facebook arhiv Jamarskega društva Carnium Kranj

Vrtec v jami (1.6.2023)

V skupini Pikapolonice vrtca Budanje (starost 3-6-let) smo letos spoznali malce bolj zanimivo vrsto športa. Obiskali smo pravo jamo.

V okviru projekta Turizem in vrtec, ki ga organizira Turistična zveza Slovenije na temo Športna doživetja bogatijo mladinski turizem, smo odkrivali jamarstvo. Z otroki smo spoznali značilnosti jam, življenje v jamah ter pomen ohranjanja čiste podtalnice, naše pitne vode. Naučili smo se kako mora biti opremljen jamar in kakšno znanje mora imeti za varno gibanje po jami. Vadili smo plazenje pod malimi stoli, kartonskimi tuneli, po trebuhu in komolcih. Jamar Mitja Benčina je izdelal poseben lesen jamarski poligon, po katerem smo se tudi sami dva tedna preizkušali, vadili jamarsko gibanje. Z vsem tem znanjem smo se 1. 6. 2023 skupaj s starši odpravili v neturistično Vipavsko jamo. Povabili smo tudi skupino Činele (4-6 let) iz vrtca Vrhpolje. Jamo so nam razkazali jamarji iz Jamarskega društva Danilo Remškar Ajdovščina (JDDR), ki so tudi člani Reševalnega centra Tolmin Jamarske reševalne službe Slovenije. Približno 240 m umetno izkopanega rova nas vodi direktno do velike dvorane z naravnim jezerom. Potapljači so se v preteklosti spustili do 44 m globine. Rov so kopali leta 1910 misleč, da bodo izkopali živosrebrno rudo. Umetni rov se na desni strani jezera nadaljuje še približno 150 m, tik pred koncem rova pa je odcep, ki vodi v naravne dele jame. Otroci so pokazali izredno zanimanje za nadaljnje jamarsko udejstvovanje. Jamar Nejc Velikonja je izdelal posebno presenečenje za vsakega otroka – obesek s človeško ribico.

Razšli smo se polni lepih vtisov in hvaležni za novo izkušnjo.

Zapisala: Anita Pintar

Foto gradivo: Anita Pintar, Blaž Mlečnik, Tina Černigoj, Katarina Čermelj

Mlinotest 2023 – 43 m – 51 sekund

V sklopu praznovanja 60 letnice GRC Ajdovščina smo gasilci in jamarji organizirali tekmovanje v
žemarjenju na Mlinotestov silos.
Gasilci, jamarji, gorski reševalci, vojaki, policisti, delavci na višini, arboristi (urejevalci drevesnih
krošenj) za premagovanje vertikal uporabljamo vrvno tehniko. Spuščamo se s pomočjo vrvne zavore.
Tu večino dela opravi težnost in zato je spuščanje nenaporno. Po vrvi se vzpenjamo s pomočjo
prižem. Zato to tehniko imenujemo žemarjenje. Pri tem težnost premagujemo s silo mišic. To je tisti
bolj naporen del vrvne tehnike. Pri spuščanju in žemarjenju je plezalec vedno vpet v vrv in je zato
varen pred padcem. Tekma je bila istočasno vaja, kondicijski trening in druženje različnih služb
zaščite in reševanja.

Read More

Putickova nagrada za najboljšo jamarsko raziskavo v letu 2022

Kot je že običaj, smo jo tudi letos “zakuhali” s prijavo raziskav za Putickovo nagrado… tokrat kar z dvema prijavama!

V konzorciju smo skupaj z JK  Borovnica in DZRJLČ Postojna prijavili raziskave v Predjamskem sistemu, poleg tega pa v samostojnem prijavnem obrazcu oddali opis in kandidaturo raziskav iz Kanina – za raziskave v Vstali primorski.

Komisija (kateri se lepo zahvaljujemo) je zmago pripisala raziskavam v Predjami!

“JDDR Ajdovščina je skupaj z JK Borovnica in DZRJ Luka Čeč Postojna tako dobila Putickovo nagrado za največji jamarski dosežek v letu 2022 – za raziskovanje v Predjami. V zadnjih treh letih kar sodelujemo pri delu v Predjami smo jamo podaljšali za 5 km, v letu 2022 pa več kot 800 m novih rovov. Sedaj je dolga preko 19 km. Poleg članov zgoraj omenjenih društev je v jami delalo veliko jamarjev iz drugih društev. Dosežek je vsekakor lep primer, da sodelovanje prinaša nova kilometre. V jami smo postavili dva bivaka, ki ju uporabljamo pri večdnevnih akcijah. Jami daje svojevrsten značaj blato, ki se v različnih viskoznostih in lepljivostih nalepi na prav vsak del telesa oz. opreme. Po svoje je prva zanimivo kako prav blato odbije marsikaterega jamarja od del v tej jami.”, pravi predsednik Božo.

Najlepša hvala Društvu za raziskovanje jam Ljubljana in vsem ostalim, ki vsako leto pripomorete k temu, da se na ta dan lahko skupaj podružimo v jamarskih krogih in včasih (bolj pogosto kot poredko) prejmemo tudi to prestižno nagrado.

Vaš JDDR

UTVV in AJDEX 2022 – aktivni vikend JDDR (6. in 7.5.2022)

Ko smo pred mesecem izvedeli, da bosta UTVV in reševalna akcija CZ izvedena v istem vikendu smo seveda Benkotu takoj prigovarjali, da kaj da se gre, ampak nas je hitro potolažil, da je to samo formalnost in, da bo hitro fraj in da ne se preveč sekirat, ker je prepričan, da bomo zmogli. Da bomo pa v nedeljo lahko malce več pospali.

Tako smo bili ta vikend močno aktivni. V Vipavski dolini je bil vikend ultra oz. zeelo dooolgega teka. Tradicionalno smo jamarji držali oskrbovalno točko pri Koči pod Golaki. Teoretično je tam manj dela kot na poznejših točkah, tekači so še sveži in se na oskrbovalni točki ne prenažirajo, ker se jim mudi naprej in nam tako ni potrebno dodatno pripravljati hrane in fotrati jih. Problem je sicer v tem, da so na začetku še vsi relativno skupaj in ko pridejo izpod Golaka, bi vsi naenkrat radi pili in dotankali bidone. In ni jim do kakšne zajebancije sploh ni, ker vsi mislijo na cilj v Vipavi. Kakorkoli. Narezali in razporedili smo jedačo, zadegali župco na plin, dali gret nutelo na šparget v koči. Prijazna oskrbnika koče sta nam skuhala kavo.

Prišli so GRSjevci z velikimi rukzaki, za njimi pa še trije na belih biciklih, ki so v hrib neverjetno hitro poganjali, pedala pa komaj premikali. Smo kar zijali v tista kolesa. Grsjevci na električnih kolesih. Edi je kar oživel. Stvar se mu je zdela tako imenitna, da je zahteval, da ga slikamo na kolesu, da bo sliko tatu pokazal in dodal, da je prepričan, da tudi jamarska reševalna potrebuje take vrste mobilnost. Saj je Rehar tudi visoko v jamarski hierarhiji smo se spomnili in ga takoj začeli masirat, pa je začel nekaj mutiti, da tega pa res ne rabimo in se taktično umaknil nekam za kočo.

Osebje na točki je, lahko bi se reklo, že profesionalno zverzirano. Seveda so po nenapisanem zakonu glavni Gorjani. Tu ni debate. Pri vodstvu tekme imajo določene veze in poznanstva, ker je glavni šef UTVV njihov zemo. Zunanji opazovalec bi hitro dognal, da smo bolj ali manj razdeljeni v štiri skupine: tekačem smo stregli jaz, Blaško in Žan. Za stike z javnostjo oz. ogovarjanje v domačem in tujih jezikih je samoiniciativno skrbel sam Elprezidente. V vlogo se je tako vživel, da je par tekačic in tekačev kar malce postrani pogledalo, ker so mislili, da jih model pravzaprav zajebava. Maffi, Nejc, Jernej, Matej s sinom Mihom in Mito so bili logisti in so vskočili tam kjer je bilo potrebno. Za razbijanje škatel, oziroma bolj strokovno, za ropotanje s praznimi pločevinkami z nekaj kamni in rogoviljenje z zvonci in piščalkami so vnemo in talent najbolj izkazali Rehar, Anita in Edi. V film so tako padli, da smo jih pošiljali kar gor v gozd, da bodo tam tekačem bolj koristni, ker se bodo lahko v megli orientirali po zvoku in tako opravičili svoje teženje in mi bi posledično tudi imeli malce miru. Pa niso hoteli nič slišati o tem, ker da oni samo navijajo.

Med tekom na 170 in 100 je bila časovna luknja in razposajeni Remškar je dobil preblisk. Zakaj, da ne bi šli v eno lukno na Stanišču. Takoj je začel novačiti. Da bo super, kratka akcija z resnim globinskim potencialom, da je pri cesti in da ni lepo, da ne izkoristimo take lepe priložnosti, če smo že tu. Seveda ga nismo šmirklali, le Nejc je bil za.

Medtem smo mi štrikce na protidežnem platnu malce zategnili in gledali v temo in proti gor, če so kje že kakšni oblaki in, bognedaj, veter. Tik pred prihodom stotašev sta prišla nazaj tudi zagreta jamarja. Da gre, sta poročala in da je prepih in da so sigurno dvorane naprej, ker da sta videla belega netopirja kako je švrknil iz luknje in oh in sploh. Sicer je Nejc v svoji previdnosti takoj dodal, da ga on ni videl, čeprav je Božo trdil, da ga on pa je in o tem ni debate. Smo se spogledovali in hahljali češ, poglej ga tega Božota, da nista z Nejcem kakšen hram tam za Predmejo raziskovala, ker danes ga pa še posebno pihne. Ok, naj bo. Sedaj imamo jamo albino netopirja.

Začela je prihajati druga skupina tekačev. In potem še sam Elkomandante, Igor, tokrat v vlogi šefa občinske civilne zaščite s televizijsko ekipo. Prepričan sem, da če bi na takšen način prišel v npr. šolo, da bi marsikakšen mulc rekel, evo mama in tata, tak čem bit, ko bom velik.

Ponoči je kar scalo. Bi nas moralo skrbeti, da se v ogromnem platnu, ki smo ga imeli za streho ne nabere preveč vode, da nam vsa stvar ne kolapsne, a je lastnik platna poskrbel tudi za to. Stvar nad našimi glavami je imela ogromno lukenj in voda je pridno odtekala tako, da panike ni bilo nobene. Božo je zatrjeval, da mu sploh ni jasno od kje toliko lukenj. Ob šestih zjutraj, ko je bil zadnji tekač mimo, smo začeli pospravljat. Spet nam je prijazni oskrbnik v koči skuhal kavo.

Matej, Nejc in Blaško so se odločili za kočeto, ostali smo šli na vajo pod Čaven. Pridružila sta se še Juh in Toni in prekaljeni tolminski borec Fratnik (ki je takrat še mislil, da je iz Tolmina prišel na težko jamarsko vajo, dejansko pa samo tri ure čepet v en brezvezen jašek). Gianni Pozzo, simpatičen možakar iz Spilimberga je bil glavni ocenjevalec vodičev iskalnih psov. Nam je poveljeval Rehar. Juh, profesor italijanščine je postal uradni prevajalec. In je steklo. Point vaje je bil v tem, da je oseba padla v vodnjak in da jo morajo vodniki s pomočjo psov najti, oskrbeti in poklicati pomoč. Da bo bolj zanimivo, če z osebami zapolnimo dva vodnjaka in eno pošljemo še gor v grmovje, je zatrjeval Gianni. Priznam, meni, po neprespani noči ni nič dišalo it čepet v vodnjak in čakat, da me pes odreši navkljub temu, da je Rehar zatrjeval, da bomo rešeni kot bi mignil. Bi raje delal vrvni manever, sem rekel. In se je javil Božo, da bo šel kar on v prvi vodnjak, da bo poskusil spodaj na plohu malce zaspati, da je kar zdelan. Maffi in Fratnik sta se skupaj javila za drugega. Jernej pa gor v grmovje. Mu je Gianni naročil, da mora takrat, ko ga vodnik s psom dobi rečt, da je sicer nepoškodovan ampak molto stanco. Smo ga hitro prekrstili v Stankota in mu zaradi tega ni bilo najbolj prav, he he.

S plavim, ogromnim džipom je na oglede ponovno prišel naš Elkomandante. Tokrat s svojim namestnikom in gospo predsednico kinologov. In sendviči. Da jih je premalo, smo protestirali takoj, ko smo jih prešteli. Je obljubil, da bo sendviče čimprej dostavil, mi pa da ga ne bomo zatožili onim v vodnjakih, ki bi brez naše intervencije ostali brez pape.

Nase smo vrgli jamarsko opremo, ko je naš Rehar dobil preblisk, da to ni prav in da smo s tem sigurno degradirali vajo. Da bodo zdaj itak videli, da smo jamarji in bodo takoj iskali v vodnjakih. Mi smo rekli samo »ups«. Teorija je takoj padla v vodo. Fratnika in Maffija ni dobila nobena od štirih skupin. Reveža nista smela niti čika prižgat, niti sendviča jest (itak ga nista dobila, glej zgoraj). Tri ure čepita na podestu v jašku in noben jih ne šmirgla, niti pes jih ne povoha, smo si govorili in se hahljali in jedli sendviče par metrov oddaljeni od označevalnega traku poligona, ko je Rehar dobil drugi preblisk. Da naši sendviči oz. salama lahko zmotijo pse in da lahko zaradi tega dejstva pokvarimo vajo in da moramo takoj par metrov nazaj za označevalni trak. Dej Rehar, ne bluzi, smo govorili,a pri traku pa psi ne bodo nič vohali in se zaskrbljeno spraševali, pa kaj je temu Reharju danes.

Čakali smo in bili vedno bolj v dvomu ali bomo danes sploh reševali, ko je pes iz tretje skupine končno zavohal Božota in tako smo lahko tudi mi in rešilec stopili v akcijo.

Maffi in Fratnik sta izstopila sama. Res smo bili prijetno presenečeni, kako so se jima ojačale prijateljske vezi navkljub dejstvu, da jih niti pes ni poscal, če se malce po domače izrazimo. Dokaz je v slikovnem gradivu.

In dve skupini sta baje dobili Jerneja tudi tam zgoraj v grmovju.

Dosti nakladanja. Slika pove več kot tisoč besed, slike pa še več.

Fotografije reševalne vaje je posnel TIM ERJAVEC, foto profi in nam jih prijazno dovolil objaviti. Da se ve.

Na oskrbovalni točki pri Koči pod Golaki bili: Jernej, Božo, Matej, Miha, Blaško, Nejc, Maffi, Mito, Žan, Edi, Matjaž, Anita. Aja, in Igorja lahko tudi štejemo.

Na reševalni vaji bili: Jernej, Božo, Maffi, Edi, Matjaž, Anita, Juh, Toni, Fratnik. Aja, in še Igor

Zapisnikar: Matjaž Pintar