Jama, ki ne vemo kako se kliče in jo je dobil Maffi enega sončnega lepega dne, ne da bi vanjo padel (31.8.2024)

V jamo se nismo odpravili ob sedmih zjutraj. Jokl je namreč večer prej, takoj po prihodu, ko sva z Anito že skoraj ujela temo na poti proti Skalarju, hitel razlagati o Zubravki (da mora tisto travo, ki jo vidiš notri in da tisti specifični okus najprej en bizon oscati, ki da ga v Evropi imenujemo zober), vodki in štorijah, ki jih je doživljal s Poljaki.

Pri degustaciji nisem sodeloval. Sem pa iskal prav za to jamo namenjen štrik, ki ga ni bilo nikjer. Ko sem vstopil v klet me je skoraj sezulo. Cela klet je bila vzorno pospravljena in pometena. Le štrika in fiksov, ki smo jih butnili dva tedna prej na polico ni bilo dobiti. Stvar se je na koncu srečno končala

V jamo smo se odpravili optimistični in otovorjeni. Proti dol smo par starih stvari preopremili, par pokritizirali in jih pustili za pozneje ter pametovali. Ugotovili smo, da brezna in dvorane nimajo imen in, da bomo danes to popravili.

Zadnjič nam je štrika zmanjkalo na 197m in začeli smo prav tam. Zakadili smo se k črnini, ki se je poševno dol med bloki začela z vhodom skozi res ozek meander. Kar nekaj časa smo zapravili, da ugotovimo kje je prehod najširši. Kamen je letel mučo in Jokl se je okorajžil in predlagal ime Moja Mojca (najprej je mutil nekaj v smislu moja mici, a sva ga z Anito takoj nasrala, da se je v hipu predal). Prepih je bil hinavsko močan in hitro sem opazil sicer neverbalen očitek naj pohitim z vrtanjem, ker da zebe.

Spajsal sem se skozi in v globini začel šteti luknje. Nisem se mogel odločiti kam. Zanihal sem na en balkon in počakal druga dva. Anita je kot zadnja zanihala še v eno luknjo in vrgla kamen, ki se je globoko odkotalil. Vseeno smo se odločili, da gremo naravnost dol. In je šlo. Le vedno ožje je postajalo. Jokl je v kotu majhne dvoranice dobil nadaljevanje in je spet šlo. Do Reharjevih ploščic (tako ravna kamnita tla imajo le peroni v Postonjski jami), kjer smo naleteli na 10-30cm močno zakarfijolano poko-meanderček po katerem je cca meter pod nami odtekal potoček. Te poke je videti dobrih šest metrov. Jokl je rekel f*** in po frisih nam je bilo videti, da smo razočarani. Reharjeve ploščice so na cca 320m. Anita se je spajsala v pritočni meander in zagledala en kamin, ki pa verjetno pride iz zgornjih dvoran.

Jama je mrzla in prepih je povsod močan, tudi v Reharjevih ploščicah. Krušljivost je skoraj nična. Blata ni, le bela siga.

Sklenili smo da moramo drugič preveriti Anitin nihaj in ugotoviti kam pada kamen.

Poročilo spisal Matjaž Pintar

Jamarili so: Matjaž in Anita Pintar, Jokl; zunanja ekipa Mojca, Lena, Neca