Lahko bi rekli, da smo začeli dlakocepiti že na sestanku v petek, da kam bi šli z mularijo. Jama bi morala biti tja cca 50-70m globoka, lahko tudi več seveda, zadosti dolga, kičasta, po možnosti s kakšnim lepim jezercem, … In so začele padati ideje. Dosti njih. Na koncu smo se odločili za Martinsko jamo, ker čeprav je zaklenjena, ima dva dodatna neopremljena vhoda in še natančne koordinate smo dobili za enega od njih. Vsaj mislili smo tako.
Dogovorili smo se za deveto zjutraj, ob osmih zjutraj podaljšali na deseto, dejansko pa na ciljnem parkirišču parkirali ob enajstih. Smo šli pač po stari cesti.
In potem je steklo. Zaklenjeno lukno smo hitro dobili. In takoj začeli iskat ‘tadrugi’ vhod. Maffi se sicer ni strinjal, da bi bil nekje ’20 metrov severno’ in je šel iskat njegovo varianto, ker on da je tu že bil. Jaz pa kar nisem mogel nehati begati po grmovju, z enim očesom na Locus map z drugim pa skenirat tla. Kar nisem mogel verjet, da mi Locus kaže, da stojim na luknji, vidim jo pa ne. Že sem začel verjeti, da je kakšen serator navlekel kakšen kamen čez vhod. Spet sem preverjal koordinate v smsu s tistimi v Locusu. Nič, isto. In ura je tekla. Čez eno uro smo, sicer malce manj gajstno ampak še vedno iskali tisto brezence in seveda kdaj pa kdaj, priznam, tudi zakleli. Ampak ni pomagalo. In Maffija kar ni hotelo bit nazaj. A zdej bomo še njega iskali? Sem se že vdal in hitel Bojanu razlagati da naj za jamarijo danes ne skrbi. Da se bomo, če pač ne bo drugega, zbasali v tisto čurko, ki smo jo opazili v eni vrtači, ko smo slišali lomastenje po grmovju. Maffi je sporočal, da je našel, ma da je cca 300m proč in da ni nemogoče, da jo bomo spet iskali, ker je krajina močno zaraščena. Ura je šla že proti dveh.
Maffi je takoj opremil. Da je zadnji štant sicer kar tečen, ker visiš na stropu in da bomo morali mulce dvignit, da se prepnejo, ampak verjame da bo šlo. In potem smo pičili. In je šlo brez problema. Prvi je prišponal na dno Erik. Potem še Emil. In takoj akcija tako, da ju je Maffi odpeljal najprej. Ni bilo druge.
Jama je res kičasta. Lepi prehodi, ogromne dvorane. Tudi jamske ‘literature’ se v njej najde kar nekaj. Naprimer, 35 letnico enega od obiskov jame smo falili za 0.015% (pet dni). Proti koncu smo našli še čudovita jezerca. Našemu Reharju jo pod nobenim pogojem ne priporočamo.
PS Ko smo prišli ven je Anita vprašala, če smo komu sporočili, da gremo v jamo. Itak, da cel JDDR ve kje smo, saj smo včeraj na sestanku brainstormali pred vsemi, da so nas imeli verjetno poln kufer , smo rekli.
Ko sva se drugi dan slišala z elprezidentejem me je takoj vprašal, če se tako hodi po jamah in da kje smo bili. Sem debelo pogledal. Oj majster, pa saj si ja slišal, da gremo v Martinsko jamo. Ja, je odvrnil, pa tudi da greste v Belo grižo in Miturškajo in Predjamo in še v deset drugih. A mislite da vas bomo iskali v vsaki luknji od Trnovskega gozda do Matarskega krasa?
Grega, Erik, Bojan, Anita, Emil, jaz
