Zadnji vikend v januarju je bil v znamenju raziskav v Predjami. Poročili predsednika in člana JDDR si preberite v sledeči objavi.
O vikend-obisku in spanju v Suhem zahodnem rovu in ostalih prigodah si preberite v sledečem poročilu predsednika JDDR – Božota :
“Borovničani so šli že v petek, spali so v Marjanu Vilharju. Mi smo šli v soboto (Anita, Edi, Jernej, Božo). Iz Krke je prišel Jani. Dobili smo še šerpa ekipo Kavčič in Matija iz Žiri, Marko, Miha, in Ana iz Rakeka.
V dveh urah in pol smo bili v Lokvi. Raztovorili robo. Rakovčani so se vrnili, Gorenca sta šla z nami naprej. Borovničane smo našli plezati 20 m visok kamin v Obhodnem blatnem rovu. Drug del Borovničanov je širil ožino na koncu Suhega zahodnega rova.
Prva naša ekipa je merila Dvorano Klemen in Suhi vzhodni rov.
Druga ekipa je opremila brezno, ki vodi iz Dvorane Klemen, 30 m nižje in 100 m dalje smo padli v rove proti sifonu. By pass.
Ob 18.00 smo se vrnili v Suhi zahodni rov in začeli planirati bivak. 50 m v Suhi zahodni rov smo uredili zbiralnik za vodo. Kopanje suhega blata je bilo sila zabavano tako, da smo uredili še klopco, kuhinjski pult, napeli vrv za opremo..
Kljub temu da je v jami toplo je nekatere ponoči zeblo, eni pa nismo mogli zaspat. V nedeljo so Borovničani splezali do vrha kamina kjer jih je ustavil ožina s prepihom in odmevom. Na pomoč so prišli Tinkara, Burja in Gnezda. Nato smo izmerili del rova proti Plaži in dan prej odkriti by pass. Splezali do okna v zahodnem stropu Dvorane Klemen, tam ni nič. Eni šli do sifona oz. Plaže. Ob 15.15 smo se začeli vračat in enkrat okrog 17.30 smo bili zunaj. Na srečo sta Matjaž in Matej pustila ključ.
Izmerili 750 m, novega okrog 100 m. Spoznali velik del vodnih delov. Pregledali več vprašajev. Zastavili dober bivak. Vsekakor se splača spat v jami, čeprav sploh ni daleč do delovišč.
Opazil sem, da je Marjan Vilhar bolj hladen kot spodnji vodni deli, tudi prepiha spodaj skoraj ni, v RMV pa je občuten. Mogoče bi blo potrebno začet plezat v RMV.
V Lokvi je kaminov še ogromno. A najprej bi se lotil enostavnega okna v dvorani Norik sub, (10 m v eni akciji smo tam), še eno brezno v dvorani Klemen. Obetavno okno je tik pred zadnjo stopnjo pred sifonom??? Ena akcija.
Na bivaku smo pustili podloge za spat in vrvi, v dvorani Karantenija nekaj hrane.
LP Božo”
Sledi še poročilo nedeljskega jamarskega podviga člana JDDR – Mateja Juha:
“Zborno mesto Predjama 8:00. Po uvodnem oblačenju pridejo vsi en za drugim. Dobili smo se: Burja, Gnezda, Tinkara, Matjaž, Emil, Isabella in jaz.
Ob 8:30 smo v jami in maširamo skozi Rov podpisov. Vetrovna luknja je bla danes kar posebno živahna.
Pr Joklovem pokončniku se ekipa razdeli. Burja, Gnezda in Tinkara grejo via Lokev rovi. Ostali 4 krenemo mimo Materhorna do Dolgega jezerca, kamor se je Matjaž namenil navrtati luknje za stope pod prečnico. Jama je bila danes izjemno suha in za jamarske razmere skoraj brez blata.
No, ker vsaka štorja ima uvod, jedro in zaključek in vsako jedro ima zaplet in razplet, se temu tudi danes nismo mogli izneverit, ampak zaenkrat bodi dovolj o literarni teoriji.
Zaplet: Matjaž je z dvema domnevno polnima akumulatorjema zavral celi 2,8 luknje in ju-jih zapolnil s železjem (več ni zneslo, ma še dobro, da sta bla “polna” ker čakanje te hitro zmrazi).
Razplet: odhod in malica na drugi strani Materhorna.
Ponovni zaplet: izhod je bil planiran skozi Fiženco, ampak zarustana žabca-majzelj se ni dal, mi pa se tudi nismo dali vse dokler ni najpametnejši popustil. Ne, na tvoje presenečenje, nismo prišli ven preganjajoč kako turistko, ki bi opravljala malo potrebo na izhodu Fižence… ključ se je utrudil in se odločil z enim delom ostati v majzlu (za Gnezdo ga zvesto špara Matjaž).
Ponovni razplet: Mi veselo naprej do Konjušnice, s ta velikim ključem, ki smo ga obesili na Joklov ključštrik. Če ga Gnezda dobi ven… no, to bo zaplet/razplet v njegovi štoriji.
Jaz sem drgač celo pot preklinjal očala (drugič grem v jamo z očali v prasici), obenem pa malenkost Matjažu povedal o jami, skoz katero sem spet bil neke vrste vodnik. Priznam, da občasno pogrešam tisto delo in nekaj malega o razlogih, zakaj tisto delo pogrešam, sem mu tudi povedal.
Zaključek: Cela tura je trajala 4.5-5 ur in tamala dva nista bila ne potna ne sitna… Predjama dela čudeže. Isabella gre po jami kot da ni nič čez tiste blatne kopice. Kot pravi blatnojamski stezosledec.
Za zaključek se je seveda spodobil obvezen “hambič” Na prepihu.
Iz jame smo skupaj izstopili: Matjaž, Emil, Isabella in jaz. Članica, ki ponavadi tudi ob 3h zjutraj jamarjem rada kafe kuha, ga danes ni uspela, razlog nejasen (bo kaj več o tem Matjaž razložil).
Zaobljube: naslednja akcija-z Matjažem rešit prečnico.
Pod črto: mega nedeljski dan! Matjaž hvala za povabilo! Vsem, ki vas ni blo in ste se raje predajali nedeljskemu martinčkanju, ali uživali v družbi taščic in tastov… Jama bo drugič še vedno tam, če boste hoteli z nami pa boste dobrodošli. M.J.”
Za fotke v galeriji je poskrbela Anita Pintar.
