Sobota minila v duhu praktičnega treninga iz Jamarske baze veščin. Pripravljali smo se na izpite in predelali praktično vse kar se tiče jamarskega poligona plus tovariško pomoč. In zahvaljujoč Juretu je vse teklo kot namazano in pomazano. Ana nas je sicer predčasno zapustila ampak verjamem, da ji to ne bo delalo večjih problemov (hint: sto procentno v Hudi Luknji). Sredi vaje smo dobili novico, da se nabor pretendentov za izpit širi. Krivec je Oto, ki pa baje danes nima cajta za vežbat, ker pri Benkotovih kao urejajo bazen???!!!
S svojim prihodom nas je presenetil Mito. Da bo tudi on malce povežbal. Seveda smo ga takoj osumili, da ga bolj skrbi film v katerem bo igral (zato naj bi za gvišno prišel dve urci predčasno) kot pa nenapeta prečnica navzdol/navzgor. Mito bo, jasno, vse to zanikal.
Ker brez El presidenteta skorajda ne gre naj omenim še to. Ob pol petih popoldne in tri !!! ure pred načrtovanim zaključkom našega treninga spet zvoni telefon. Da se Astrid in Mito morata narisati ob petih v prostorih krajevne skupnosti smo vedeli, da pa je medtem Elprezidente izdal naređenje, da morata prinesti s seboj tudi vse štrike, pa ne. Tako smo morali brzinsko razopremiti vrvni poligon, ki smo ga tako bogato (s trudom ter domišljijo) prepletli zjutraj kot še nikoli. Seveda smo žrtvovali trening za intervjuje. Ampak, z radostjo in veseljem sporočam, da se je Elprez. odlično odrezal in nam ni delal prow nobene sramote. Astrid in Mito takisto.
In za konec. O Vrvnem poligonu sedaj vemo (skoraj) vse. Hvala Juretu Tičarju in njegovi Astrid, da ga je zrihtala. S tem, seveda, ne mislim ‘zrihtala’.
Bili Ana, Toni, Astrid, Jure, Mito, Anita, Matjaž.
