V soboto smo se pisana družba mudila na Kovku, kjer smo raziskali nekaj novih jam.
Dopoldan smo se le z težavo dobili…komunikacijski mrk je povzročil, da smo en drugega čakali vsak na svojem zbirnem mestu …
Prva naloga naše misije je bila raziskati brezence ob cesti, ki mi ga je tast Ivan pokazal prejšnji vikend.
Parkirali smo avte, začeli lezti v opremo in kaj kmalu smo ugotovili, da so vremenarji precej zgrešili z klavrno vremensko napovedjo. Med čiščenjem vhoda in opremljanjem smo se lepo greli na soncu in poslušali poezijo pritrkavanja na kamen (tik,tik,tik). Zvočno podlago sta izvajala naša najmlajša virtuoza in nadobudna raziskovalca Erik in Emil na jurskem apnencu z uporabo jamarskih kladiv.
Mafi se je prvi spustil na dno in povedal žalostno novico, da se brezno po 30 m konča.
Za njim sva se odpravila še Matjaž in jaz. Iz dna se v smeri 350° dviguje še en kamin, cca. 6 m višine.
Glede na smer in ne-prepih smo se odločili, da zadeve ne plezamo.
Poskusimo z merjenjem, ampak kmalu ugotovimo, da pri dveh paketih baterij ni niti ene polne.
Odpeketamo ven in brezno razopremimo, saj sta tata sklenila, da je brezveze spuščati v jamo še otroke, saj ni nič kaj zanimivega za videti, samo eno pritrdišče in bi nam vzelo preveč časa.
Seveda se mladiča nista strinjala z odločitvijo, zato smo jim predlagali alternativo…sklenemo da gremo pregledat še teren S, SZ od vrha hoje, ki sem ga opazil lansko poletje in tam dobil nekaj potencialih vhodov.
Sedeže avtov oblečemo v najlon in se z opremo na sebi prepeljemo par kilometrov višje, parkiramo in čez par minut Pintarjeva kofetjera že bruha super kavico.
Spakiramo robo in gremo proti nalogi številka dve. Teren je neverjeten – iz vrtače v vrtačo, polno kamna in škrapelj. Celotno območje je bilo na golo posekano med sanacijo po žledolomu.
Ustavimo se pri znanem neraziskanem breznu na vlaki, katerega vhod je potrebno razširiti.
Noter zbutamo par kamnov, ki kar ne nehajo padati … speleohol šprica v žilo! Juniorja že rušpata po skali, ki zapira vhod in ju le s težavo spravimo naprej.
Namenjeni smo proti dvojni vrtači, med katerimi je stena in skoznjo potekata dva rova.
Zadeva je fascinantna, na dnu še ogromno snega, iz poličke na koncu rova gledamo desno, levo, in navzgor … povsod se zdi, da je tam jama.
Na stenah opazujemo podpise in letnice vklesane v steno (1974, 1986, …).
Pripravimo opremo, da se spustimo čez tri metrsko stopnjo na dno druge vrtače in kmalu ugotovimo, da smo pozabili sveder od 8. Še dobro, da imamo sveder za svedrovce in par svedrovcev… hmm…nimamo pa kajlic in nabijača.
Stopnjo opremimo z gurtno okoli roglja.
Tolažim se, da ker nimamo opreme, bo spodaj zagotovo ogromen brezen.
Prvo otroci, spustita se Emil in Erik, nato jaz, sledijo odrasli.
Desno v kotu prelom, ozka razpoka, led in brez prepiha. Par metrov višje kevdrc, ki se konča brez prepiha. Spodaj desno špranja, ne vidim nič zanimivega. Grega nato tukaj dobi dve stari prepereli lopati … ni nam jasno, kaj bi lahko delale tukaj.
Z Anito, Erikom in Emilom se odpravimo iz vrtače, med potjo priplezamo do ravnega platoja, na robu katerega dobimo oglje.
Naredimo teorijo, da so oglarji med kuhanjem oglja, ki je trajalo nekaj dni, raziskovali na dnu vrtače, tja hodili po vodo in pustili lopate tam.
Emil in Erik tačas že smukneta naprej in kričita, da sta našla brezno.
In res, še eno brezence. Preplezam 3 m stopnjo, spodaj je še ena 6 m. Kaj je naprej izvemo drugič, ko brezno opremimo.
Med tem sta Grega in Matjaž med vračanjem iz vrtače dobila svoje brezno. Grega ga je raziskal na fraj, zadeva se konča.
Odpravimo se proti avtom, med potjo se spustimo še v N (mnogo) vrtač. Ker kaže, da bomo na tak način do avta potrebovali še najmanj 24 ur, sklenemo, da gledamo samo še v tla in hodimo samo še po vlakah.
Ko prispemo do avtomobilov, me tam čakajo Vanja, hčerka Metka in tast, ki so zaradi pozne ure prišli v izvidnico (preden sem šel, sem rekel da ne bom dolgo in imel sem prazno baterijo na telefonu).
Z Erikom in Emilom se dogovorimo, da se danes ob 11. dobimo pri breznu na vlaki, saj po njuni oceni ne rabita več kot pol ure, da prepolovita kamen, ki zapira vhod na pol!
Škoda, vreme danes ne omogoča realizacije.
Dovolj nakladanja, poglejte si raje fotke.
V glavnem – JDDR ne bo imel težav z obstojem, jam ne bo zmanjkalo, pa tudi za člane se ni za bat … mladina je zakon!
Tabor bomo morali podaljšati vsaj na en teden, če hočemo raziskati vse kar je odprtega.
Jamarili Erik, Emil, Anita, Grega, Matjaž in jaz.
Matej Blaško
