Dan prej smo imeli sestanek na društvu, pade odločitev (ad hoc, se zastopi) da gremo nasl. dan pogledat in izmerit brezno, ki ga je Božo odkril pri nabiranju špargljev en čas nazaj. Da je ene 10 metrov, nič od nič, verjetno. Vprašam Božota za uro odhoda in če bom rabil kombinezon in on odgovori, da ne. OK…
Naslednje jutro po enih jutranjih ceremonijah, Božo “kruza po Bodihnavih” tacajt, ko sem jaz pod tušem, si ogleda pokopališče iz prve svetovne v Zaloščah, se ustavi pr cerkvici sv. Lovrenca, (ne vem ali je tam molil ali me preklinjal), čez čas se končno dobimo in gremo. Pridemo na lice mesta, parkiramo, se otovorimo in pičimo proti breznu po »enmu« kolovozu pred vasjo Lokvica. Božo in Grega Maffi s sinovoma pridno nabirajo »šparge«. No, po kakih 10 minutah in »poglobljeni« debati o viperah (btw vipera je vipera, saj modras, gad in laški gad so viperidi: Vipera ammodytes, Vipera berus, Vipera aspis), pridemo pred vhod v brezno in glej ga zlomka, že ob pogledu na brezno izgubim jamarsko nedolžnost:
»KO GREŠ V JAMO Z BOŽOTOM VZAMEŠ VEDNO VSE KAR JE TREBA VZET ZA ODPRAVO V JAMO IN NE POSLUŠAŠ TISTEGA, KAR TI REČE BOŽO…« ( Grega Maffi). Seveda sem v svetlih pohodniških hlačah in ne kombinezonu… Malo improviziramo s pasi, itak so mi vsi premajhni, ma nekako rešimo zadevo in že gre Božo v izvidnico. Ni šlo mimo 1,5 minute in razočaranje, brezen se konča po slabih 8 m vertikale, pol pa še 2-3m v horizontalo, tla so zabita s »šavjem« in 20-30 let starimi smetmi… p.m.!!! Ne glede na to… na stenah se vidi zlate jamske bakterije, »karfijolice«, kak miniaturen stalaktit in stalagmit, skratka v njej so kapniške tvorbe, ni pa bilo opazit kakega kapniškega stebra, tako da Astrid; BILA BI RAZOČARANA 😉 . Predvidevamo, da se brezen nadaljuje, a najprej je potrebno odstranit vso nesnago, pa precej »glažovne« je vmes. Morda bo to dober izgovor za čistilno akcijo v prihodnosti.
Eden po eden gremo v brezno Matej, Jernej in na koncu tudi Erik. Naredimo zapisnik. Malo modrujemo o imenu in viperah (nenazadnje smo na Krasu), no, na koncu je brezno dobilo ime Isabella – brezno pri Lokvici, vsaj to, mislim, da sem si izboril. Prvo brezno v katerega sem stopil in ga bom registriral v kataster jam, bo dobilo ime po moji prvorojenki, ki po jamarskem talentu bistveno prekaša njenega »tatkota«. Po sili razmer je danes ni bilo z nami, -Božo- upajmo da nam tega ne bo preveč zamerila.
Na poti domov se ubere še tu pa tam kako »špargo«, otroci najdejo tudi en zanimiv obesek za okrog vratu (magar nekam težek…) in že smo na poti v bar Jack v Bukovici, kjer se primerno priložnosti tudi nazdravi in “ta najmljaša” v hipu »zmažeta« štruco kruha in nekaj »dek« mortadele. No, sedaj razumem, zakaj znajo bit jamarjem po eni pošteni akciji tudi 3 leta stare klobase “šldu” fine… Ja tudi o tem smo govorili en dan prej na sestanku…
Skratka, to je bil moj jamarski krst, moje prvo brezno. Dan se skoraj ne bi mogel začeti bolje za novega “gušterja” v društvu! Vsi jamarji vemo kaj za jamarja beseda bolje v tem kontekstu pomeni.
PS: morala, poslušaj nasvet od Maffija, dobi en pas z nožno prižemo, ki ti ne bosta majha in predvsem: zgubi ene 30 kilov in »neč« te ne sme presenetit v smislu ni Božota za eskime.
Matej Juh
