Zaradi vremena smo s taborom začeli šele v nedeljo 31.8. Spravili robo do koče. Pospravili nekaj šare iz kleti in naredili super klopco na prisojni strani bajte. Prvotni načrti za akcijo v Huevos smo spremenili in se z večjo ekipo spustili v zoprni del Skalarja – Odisejo. Izmerili smo okrog 176 globinskih in 300 dolžinskih metrov, nato je bila baterija na telefonu prazna. V podorni dvorani našli famozno nadaljevanje, ki so ga leta 1997 videli a ne pregledali.
Rehar se je spustil okrog 20 m v brezno, a dna ni dosegel. Oprema je pošla zato smo se začeli vračati ven. V breznu na koncu Galerije dobre zemlje na globini med 250 in 300 m se je v trenutku zaslišalo bučanje vode. Na srečo je voda bučala v sosednjem breznu. Na vstopu v Delirium je iz stropa padal slap. Na drugi strani je v brezno padal slap. Po celem Deliriumu je bučalo in padalo zato smo se odločili da počakamo. Na začetku Dobre zemlje je splanirano mesto za bivak in tam smo kuhali, zmrzovali, modrovali in spali. Vmes se je Rehar že odločil da bo poskušal splezati ven vendar se je zaradi vode premislil. Po 6 urah sta nas prišla iskat Matjaž in Grega. Zunaj se je ponoči razbesnelo neurje s sodro in dežjem sta nam povedala. Vremenarji te hude ure niso napovedali. Rehar, Jerica, Maja, Žan in jaz pa smo se spraševali kako bi se akcija končala, če bi nas nevihta ujela višje ali nižje v jami? V sredo sta Rehar in Božič nadaljevala raziskave v Skalarju. Okrog 30 m nižje se je zadeva zožila do neprehodnosti. Ob povratku je Rehar izgledal kot v zadnjem stadiju depre. Druga ekipa (Toni, Jerica, Grega, Erik, Jernej in Božo) je šla v Huevos. Načrt je bil razširiti ožino na -80 m. Zakompliciralo se je že v vhodnem breznu, ko je Toni na zadnjem pritdrišču vprašal: Ma, ki je pej štrik? 30 cm pod fixam je utrgan?« Jerica je nato preopremila vhodno brezno kjer je vrv že tako visela dolgih 10 let. Na dnu smo ugotovili da je vrv strgal sneg-led. »Vrata« v brezno (črno par mm debelo plastiko) je veter že prejšnje leto odnesel. Sneg je nato celo zimo vleklo v brezno kjer se ga je nabralo 10 m na debelo. Okno na -80 m smo razširili zadaj je okrog 10 m brezna, ki se nadaljuje z ožino. Pustili za druge čase. Na bivaku nas je čakala družba planincev in bivših jamarjev iz Ceste (moja rojstna vas). Nad okolico so bili navdušeni. Naslednji dan so prečili Visoko Rezjansko (Laška Planja-Visoki Kanin). Ekipa iz KPS je v kočo odnesla nekaj hrane in opreme iz bivaka. Med večerjo sta iz smeri Dinozavra prišla dva mlada Ljubljanska jamarja (Peter in Matevž). V Dinozavru sta opremila in izmerili drugi krak do globine 600 m. Temu primerno sta bila utrujena. Nahranili, napojili in oblekli smo ju ter s tem nehote povzročili meddruštevni incident. Fotografija zadovoljnih mladeničev v čudovitih flisih z logotipom JDDR je nekako dosegla ljubljanski tabor. Kjer so se ustrašili, da bosta perspektiva jamarja prestopila iz najboljšega kluba v najbolj anarhistično društvo. Stekla je reševalna akcija. Podpis prestopne pogodbe sta zadnji hip preprečila Anže in Jure. Namesto dveh super jamarjev smo dobili liter hruškovega žganja. Skoraj tako dober posel kot v pravljici Kar naredi stari je zmeraj prav.
4.8.22 sva z Jerico šla v Huevos na globino -400 v del imenovan Vroča noč. Leta 20 sva ta del raziskovala z Božičem. Ozek meander, v bistvu prelom, se je vlekel 30 m in se še kar nadaljeval. Nama je zmanjkalo volje, ker sva tisti dan veliko delala drugje, se nisva tlačila kot bi se lahko. Občutek je tudi bil, da gre smer v znane dele proti Čuku. Zato sva zadevo izmerila in razopremila. Na načrtu se je izkazalo da je smer v JV proč od Čuka. Ta prelom sva šla z Jerico ponovno pogledat. Na križišču Suhadolnik, Vroča noč, Menažka za tri…naj bi bilo nekaj vrvi, sem imel v spominu. Ker vrvi tam ni bilo sem vrv pobral iz Suhadolnika. Po končani akciji sem jo pustil na vrhu Suhadolnika. Torej je treba opremiti okrog 20 m brezna v kolikor hočemo priti do bivaka ali naprej!!!! V vrhu preloma sva našla dovolj širok prehod z eno zožitvijo na polovici, ki nas je pripeljal do stopnje okrog 15 m kjer se prelom razširi v spodoben meander. Vstop v meander je preprečevala neprehodna zožitev. Med tem so Maffi, Toni, Erik in Jernej naredili nova »vrata« v jamo iz pokrova smetarskega kontejnerja.
5.8.22 so šli širiti ožine v Vroči noči Maks, Gregi in Tilen iz JD Podlasica Topolšica. Opremili brezno Vroča noč. Prvo zožitev so razširili, druga le delno. Druga zožitev so poimenovali v 100 jamarjev.
Prelom je trenutno izmerjen približno do polovice. Kamen ponekod pade 20 m globoko. Perspektivna smer. Erik, Maffi in Jernej so šli v dolino, Toni do koče, ostala sva obiskali Novomeščane. Pod novo »tendo« je v spodmolu pravi luksuz. Postregli so nama s pijačo, hrano in dobrimi novicami. Podgurka šiba proti P4. Širjenje Azaleje gre po načrtu. Ves čas bivanja v bivaku JZS smo spali zunaj. Jasne tople noči, Perzeidi, globoko vesolje nad tabo, vesolje kaninskega podzemlja pod tabo. Čudivito. A težko sem zaspal. V soboto smo pospravili bivak in šli proti koči.
Med tem je ekipa KPS (ne to niso komunisti) našla več novih vhodov na terenu pod Grabnom. Odprt je King Kong. Rok Stopar in Oleg Klimtshuk (Ukrajinski jamar ki je raziskoval Skalarja –Roling Stons, Voronjo …….) sta preopremila del Skalarjevega brezna. Žan, Blaž in Rehar so širili Vstalo Primorsko. Prišli 2 metra dalje. Meander zavije v desno in naprej se je videlo razširitev. Obliž na rano Odiseje. Koprski jamarji so s Samotom Morelom (eden prvih razsikovalcev Skalarja) locirali WC brezno. Perspektiven objekt med D postajo in kočo. Nekateri so šli na sprehod do Visokega Kanina, nadaljevali na kavico v Gilbertti, spili sok v Bumbarju in srečno našli pot domov. V soboto popoldne so mladi nadobudni jamarji iz JKŽ in Kranja šli v Emil 8. Ujela jih je nevihta premočeni do kože so prišli v kočo. Za razširiti ožino na dnu tega brezna nam je letos zmanjkalo časa.
V soboto se je v koči zbralo lepo število jamarjev. Zvečer sem sicer pobral podpise a jih je moja tajnica nekje založila. Poleg naše ekipe so prišli še JKŽjevci, in kranjčani. Ti so sicer raziskovali z Novomeščani a zaključnega žura v koči niso hoteli zamuditi. Ni jim bilo žal.
7.8. nedeljo dopoldne smo zaključili v Kaninskih legendah.
Vsak kaninski tabor je unikat. Jamar načrtuje drugi jamar in vreme obrne.
Bogomir Remškar
