Ob osmih zjutraj, ko je prišel helikopter res ni kazalo dobro. Smo se že psihično pripravljali in bodrili, da bomo pa v četrtek ali petek probali še enkrat in, da kaj sploh bo to, spravit vso robo še 1x v kombije. Tudi Rehar je kazal, da je zadeva nadvse resna in se je posmejal samo še rutinsko in precej na suho. Ko je pilot pogledal proti zamegljenemu Kaninu je rekel, da pejmo raje na kofe. In so šli. Potem smo ostali sami, s tremi velikimi kupi robe in parkiranim helikopterjem. Sicer se je parkrat megla dvignila za par minut, ma morala je bila nizka. Potem se je po deseti začelo dogajati. Megla se je malce razblinila in videli smo posadko kako se nam počasi, ležerno približuje in kar imelo nas je da bi jim zakričali ‘dejmo mal bel hitro, a ne vidite da se jasni’ ampak, z njimi se ne gre zajebavati na tak način. Da nas kam ne pošljejo, seveda. In potem je pilot odločil ‘pa dejmo probat’. Na Kaninu je bilo vse bolj jasno. In potem je bil brifing odpenjanja in zapenjanja in varnosti prepenjanja na helikopter in se je vleklo in gor se je spet Skalarjeva koča pogreznila v meglo. In vsi smo bili nestrpni in si govorili (seveda,tiho, da posadka ni slišala) ‘dej pustite uklinac že to in zalaufaj propelerje že enkrat’. Potem je šla prva runda gor in druga in tretja in je zalaufalo u nulo. Najprej naša roba, nato še ljubljanska. Nazadnje smo šli še vsi mi in ker se je na Skalarju meglilo nas je kot v kakšnem filmu, kjer helikopter lebdi tik nad zemljo in komandosi skačejo ven, pustil nekje na Kaninskih podih na pol poti do bivaka.
Mi trije smo se odločili da prespimo gor. Jokl, Rehar, Oto in Žan, da grejo dol in da spotoma ponesejo še tri helikopterske mreže. Vsak petdeset kil baje. In so jih odnesli proti postaji D. Na koucu, čez rame. Sicer so stokali že po par deset metrih ampak je šlo. Si velja zapomnit za drugo leto, če bo crknila žičnica ali helikopter. Ne mislim tehnike nošnje, ampak imena!
Proti večeru smo pospremili Potrpina in Šinija do Skalarjevega brezna. Mislili smo sicer, da sta prasici, ki sva jih z Anito pomagala tovorit njuni. Smo izvedeli da so last posadke, ki naj bi naslednji dan šla v rolling stones in da sta Potrpin in Šini pravzaprav njihovi šerpi in podizvajalca, mi pa podpodizvajalci. Tudi v redu he,he. Nazaj grede nas je dobro opralo.
Ko smo v koči, zvečer na toplem pri špargetu modrovali in nakladali tudi o hrani in napitkih in navadah nasploh, mi je Mateja mimogrede omenila, da Šini pije izključno sladkano kofe čeprav se mu okus še kao ni povrnil in da nesladkanega kar zavrne. Jaz sem protestiral, da to seveda ni res in da sem mu zjutraj v Bovcu prinesel kofe, ki ni sladkano, ker sem pozabil vzet cuker in da ga je spil. ‘Pa si mu rekel, da je brez cukra’ me je vprašala. ‘Seveda nisem’ sem odvrnil. ‘No vidiš’ je rekla in priznam, da sva se kar malce z rokami po kolenih potolkla in hinavsko hahljala.
Drugi dan so šli v Skalarja še ostali: Yuri, Mateja, Klemen in Jure. Za tri dni,do petka.
Mi trije smo študirali kaj narest. Zunaj je rosilo in kazalo na konkreten dež, pihalo in meglilo. Poklical sem na žičnico in gospodična je rekla, da zaradi slabega vremena ne vozijo in da imajo tudi izredni remont zaradi udara strele, tako da imamo pravzaprav 2x zajeb. Potem sem ji omenil, da nismo turisti ampak jamarji.To je v sekundi spremenilo situacijo in gosp. mi je dala številko njihovega šefa, ki je pa bil žal nedosegljiv. Z Anito sva razpravljala o scenariju še ene prespane noči v koči in da konec koncev morava počakati tudi dvojec, ki naj bi trogal iz Skalarja proti ven, ker naj bi se Potrpinu mudilo domov in bi bilo prav da gremo skupaj na žičnico, ker je to edina možna vožnja danes. Potem je poklical gospod šef in rekel, da lahko gremo z žičnico, da je obvestil fante in da naju čakajo na postaji D do 13h. Takrat zalaufajo in grejo dol. Sem mu odvrnil, da super in res hvala, ampak čakamo še dva da prideta iz lukne, ki bi tudi šla dol in da je tukaj megla in dež. Je rekel,ok, da če se odločimo, da javimo in odložil. In smo malce skozi okno gledali in se praskali in nismo vedeli kaj bi. In smo se odločili da gremo.Na karton smo napisali sporočilo Potrpinu in Šiniju, jima pustili toplo kavo in topel čaj ter sporočili el comandanteju, da jima pošlje sms. Napravili smo rukzake, se je pa zapletlo pri obleki oz. dežni zaščiti. Jaz sem sicer imel novo, čudovito, šminkersko goreteks jakno, ki baje zadrži konkreten vodni stolpec, Emil in Anita pa samo navadni vetrovki, ki še za veter nista dobri kajšele za dež. Dodatna roba nas je sicer čakala na suhem v avtu na parkeđotu v Bovcu, kar je posledica vzdušja pred poletom oz. kako trdno smo bili prepričani, da gremo gor. Niti vse svoje robe nismo vzeli. Zunaj je pa scalo za vse šolde in v sto metrih bi bila mokra do gat. In mi je padlo na pamet. Šel sem po dve smetarski vreči (novi!, da ne bi komu padlo na pamet kaj druzga), natrgal luknje za roke in glavo ter sina in ženo opremil kot se šika. Sicer sem študiral, kaj bi rekel naključnemu mimoidočemu, če me bi tako šminkersko oblečenega vprašal kaj nosita čez trup tisti dve osebi ampak, sem pomislil, da gotovo v takem vremenu ne bom nobenega srečal in, da je ta skrb odveč. Na glave smo si dali jamarske kahle in pičili proti D. Baje je lepo delovalo. Anita, da je sicer bila mokra, ampak od potu. Tam smo bili v pičle pol ure. Fantje so nas naložili v kabine in rekel sem ‘zdej pa lohk ščije kokr če’. In je nehalo padat.
Če bi talal šolske ocene bi posadka helikopterja dobila čisto petko, posadka žičničarjev pa odlično absolutno in rundo. Najlepša jim hvala.
Matjaž Pintar