Včeraj smo šli od blizu pogledat Trst je naš Anita Toni in jaz. Naj takoj povem, da smo dno le tega uspešno osvojili brez kakšnih velikih problemov, le cajt, ki smo ga porabili, akhmmm, ne vem kako bi se izrazil, nam ni glih v ponos. Očitno smo udarili krepak turistični tempo. Bela Griža za tiste z majhno količino jamarskih km ni ravno enostavna jama. Že vstopno brezno ima 70m, potem so tu ozki meandri,par 30m breznov in na koncu 160 metrska diretisima s prvim šusom 50m po zraku. Naš predvideni čas 6-8 ur naj bi bil sicer preoptimističen že v štartu, so nam vedeli poznavalci ex post! povedati. Problem je v tem, da sta Edi in njegov dolenjski sočo rabila 3-4 ur (zdaj mislim, da sta po štrikih očitno tekla) in smo njihov dosežek vzeli kot podlago za izračun ter da nam ni nobena jamarska đomba ugovarjala.
Dol je šlo brez zapletov. Ob povratku na površje sem vztrajal na zadnjem mestu, za Anito in šele ko je ona na polovici dobesedno znorela name, da moram iti naprej in takoj ven ter obvestiti, da je vse ok in da smo le pozni, sem se prvič zavedel koliko je pravzaprav ura. A je bilo že prepozno. Domišljija in adrenalin so mi sicer začeli risati reševalce, gasilce in policaje pred jamo. Prpa je delala na polno, zato sem na hitro stisnil mimo Tonija in špricnil ven. Pred izhodom sem razmišljal kaj bi še lahko šlo narobe in si s tem pričakovano sugeriral, da sigurno ne bom dobil signala. Podzavestna prerokba se je seveda takoj uresničila in že čez nekaj trenutkov sem kot majmun iskal črtice na telefonu in potem lovil signal in sapo tekajoč sem in tja ter gor in dol v pobočju nad jamo. Signal je namreč zjutraj pred jamo lepo deloval. Končno ulovim signal, vendar ‘akcije’ ne morem več preklicati. Rehar javi da so z Edijem in Nejcem že na poti in da smo že dve uri v zamudi. Potem se spet odpravim k breznu in tulim dol Toniju. Čakam. Nič. Dam se v desonder in se spet odpeljem po prvem šahtu navzdol. Ko se odpenjam, zaslišim glasove v meandru. Skoraj zakolnem (ma nisem) in se spet odpravim ven. V Wajdušno pridemo po temi.
sicer pa: parkrat smo se izgubili, parkrat zaplezali v napačne rove, tudi na neke slepe štrike smo se vpenjali, pa neki žici smo sledili, ki ni peljala nikamor; desonderji so se zatikali na mokrih štrikih in niso lepo drseli oz na momente sploh niso hoteli; Aniti se je zdel štrik na vrhu Trsta (tista petdesetka) precej zdelan; jaz sem se zaštrikal na predzadnjem štantu v Trstu in sem se med samoreševanjem vse bolj zapletal v gurtne, popkovine in krol, gor pa se nisem mogel dvigniti niti za dva cmja, ko sem že skoraj obupal in hotel potegniti zadnje orožje iz prasice (dva stara alpinistična prusika ukrojena na mojo mero) sem pogledal navzdol in videl glavnino problema – prasica se mi je ovila okoli štrika in me ni spustila gor, problem sem potem takoj rešil in priznam, da sem ob tej priložnosti debelo preklinjal in da me je Anita zaradi tega obilno in bogato napi….a (z izbrano omikanimi besedami, seveda, ampak s srepim pogledom) in sem ji moral zaobljubiti pokoro, sam sicer trdim, da je sokrivec za to situacijo malce tudi Toni, ker on ne preklinja sploh, zato sem jaz pokasiral še za njega ter izpadel še večji butec; trogali smo jedačo in pijačo, pili in jedli (vsaj jaz) bolj malo, vlekli dol in gor železnino in majlone, ok, je dobro za kondicijo; štriki so na večih krajih nacefrani, Aniti se je na povratku zabila ročno prižemo v vozel in je vzelo kar nekaj časa, da jo je z vztrajnostjo uspešno rešila, Toni ni skuhal nobene in je jamaril v nulo; tista kvadratna luknja v stropu Trsta je res impozantna in razgled z nje je verjetno fantastičen, dno sem le slutil, ker je bil moj nitecore že malce načet zaradi fotkanja, Anita pravi, da je štrik tam, kakor bi se reklo, krepko zdelan in da jo je v prvih metrih petdesetmetrce kar malce stisnilo zaradi tega; kakorkoli, jama je lepa in drugič jo, kljub vsemu, udarimo na 440, do konca vrvi, tudi mi jo zdaj poznamo, zato se bomo lahko še bel špilali turiste in še bogato časovno rezervo si bomo vzeli zapovrh, seveda, Anita že trenira
in hvala Nejcu, Ediju in Reharju
Matjaž Pintar
