Nezainteresiranosti za nedeljsko akcijo je poleg vsesplošnega pomanjkanja časa verjetno botrovala tudi vremenska napoved. A ker je čas dragocen, sem se vseeno odločil, da ne bom obupal. Zato sem izkoristil priliko in na akcijo povabil Martina Ušaja, katerga jamarska karijera obsega le akcijo v Dobri Nadi kake dve leti nazaj. Po takratni izkušnji sem vedel, da bo jami kos in da bo užival. Ožine sem mu seveda zamolčal.
Tako sva se po dvo urnem nabiranju ključev in opreme (sva dosti iskala a malo našla) ter prehranjevanju, le odpravila proti Predmeji. Mateju sem po poti dal v varstvo višek opreme, Nejcu pa na vprašanje kdaj bova zunaj rekel: šest ur bova verjetno rabla, mogoče sedem, skratka danes enkrat. Ob tem sem seveda računal, da pred polnočjo ne bo panike, hkrati pa sem bil prepričan da bova do enajstih zunaj.
Na “parkirišču” pod vhodom sva ravno zmetala opremo iz avta, ko je po celodnevnih grožnjah le začelo padati nekaj ledenega a z minute v minuto bolj dežju podobnega. Preden sva navlekla nase vso kramo, sva bila mokra skoz in skoz. Vhod sva ob vstopu optimistično pokrila z dežnikom. Ker sva bila v Maffiji končno na varnem pred kapljevinami, sva si vzela čas za inventuro in razporeditev opreme. Tri kladiva, dva nabijača, devet fiksov, šest ploščic, dve rinki, dva hudičeva kremplja, tri gurtne, ena vrtalka, trije svedri, cel kup svedrovcev, trije fiksi za večkratno uporabo in 100m vrvi. Višek sva pustila tam in se podala nižje. Na dnu prvega brezna Temne snovi sva se spustila v manjšo dvoranico, Martinov hram, s ku šalam visečim spečim netopirjem ter rahlim gibanjem zraka ob špranji, ki se vleče par metrov in izgine za ovinek. Po poti navzdol sva malo preopremljala, predvsem pa vrtala luknje kjer bodo nekoč, v boljših časih, dvojna sidrišča in prevsmeritve. V vodnatem breznu sva se elegantno izognila škropljenju slapiča in pristala skoraj na dnu cca 35m šahta, kjer pa je bil potencijalni prehod v takšnih razmerah neizvedljiv. A sva na polici ob steni zopet ugledala špranjo ob kateri je bilo zaradi prepiha prav neprijetno stati in vanjo zmetala nekaj kamenja. Po slišanem sva se z vso vnemo lotila razbijanja žive skale. Na srečo je pametnejši spet popustil in sva se po skoraj eni uri končno lahko zbasala skozi. Zopet sva bila v suhem in tihem breznu globokem preko 30m na dnu katerega ob straneh spet teče voda, na sredi pa straši precejšen podor. Po nekaj ponesečenih poizkusih sva se le prebila skozi labirint med balvani in se zpet znašla nad cca 20m suhim breznom. Ker je ura že priganjala, sva še pogoltnila pol kilograma napolitank, popila en Monster, na novo najdeno poimenovala Pošast in krenila navzgor. 50m pod vhodom naju je zopet začelo prati, kot da bi bil zunaj sodni dan. Izgledalo je, da dežnik, ki je pokrival vhod, ne pomaga. Zunaj pa na srečo ni več deževalo. Ker sva bila 15min čez rok, sem hotel kar se da hitro odjavit intervencijo, a sem bil prepozen! Skozi gozd sva opazila luči avtomobila ki se nama približuje. Ker v takem vremenu še raufšicarji ne hodijo naokoli, sem takoj vedel, da nama prihaja naproti izvidnica reševalcev s Predmeje. Matej in Nejc sta na Božotovo pobudo prišla preverit stanje na terenu, medtem pa je Robert v dolini že kopičil opremo. Zelo mi je bilo nerodno zaradi nastale situacije, predvsem zato ker so fantje morali naslednji dan v službe. Sem se pa ponosno počutil, ko mi je Martin po poti v dolino dejal: “Pizdarija, samo je fajn če maš tako klapo k tko skrbi zate!”
Grega Maffi
