Od zadnje akcije, ko sva z Nejcem odkrila vhod v to jamo, sem kar dostikrat pred spanjem sanjaril in razmišljal, kaj se skriva za vhodom. Enostavno mi ni dala miru in sem komaj čakal, da se odpravimo v akcijo.
No, danes je bil ta dan, ko sem zjutraj z nasmeškom na obrazu zlagal opremo na kup, pripravljal prasice, vrtalnik… »O, dobri stari časi!« sem si rekel.
Grem še po psičko Nero in se odpravim do Nejca, ki me pričaka s kavo. Tudi njemu se v očeh vidi navdušenje. Spijeva kavo in se odpraviva do gozdne uprave. Tam pobereva še Vaskota in krenemo proti Kozji steni.
Malo smo bili presenečeni, saj je bilo na odcepu za Kozje steno še kar precej snega, ki se je obdržal od zadnjega sneženja. Na srečo sem zjutraj premontiral nove gume na avto, tako da večjih težav na poti nismo imeli.
Vhod se nahaja cca. 40m nad cesto, prava jama za penzioniste in za nas skoraj ozdravljene speleoholike brez kondicije. 😉
Po manjših težavah pri oblačenju (kombinezoni so se zaradi neuporabe, kot kaže skrčili, iste težave sva z Nejcem imela tudi s pasovi) smo že korakali proti jami.
Na hitro zavežemo štrik okoli drevesa in na hitro se stlačim pod vhod. Vhod je založen z večjimi skalnimi bloki, ki ne izgledajo najbolj stabilno, treba bo biti previden.
Takoj pod vhodom začnem čistiti in vržem prve kamne v temo, poči enkrat, dvakrat in kar poka…juuuuhuuu! Adrenalin špricne v kri!
S poličke se jama nadaljuje v stopnjasto brezno globine cca 100m. Ustavim se na polički, kjer mi zmanjka 100 metrske vrvi. Od tam se jama nadaljuje v zvonasto brezno večjih dimenzij, globina po posluhu cca. 40-50m.
Ko se začnem vzpenjati nazaj, me Vasja in Nejc opozorita, da je pod prvo stopnjo nevaren kamen, zato jamo razopremim do prve stopnje in sproti bolj temeljito čistim poličke.
Na površju nas je neučakana pričakala Nera, ki se je med tem nastavljala sončnim žarkom.
Akcijo smo vsi zadovolji končali v koči na Rupi ob pivi in dobri hrani.
Jamarili Vasja, Nejc in jaz.
Matej Blaško
